Alica

V medijih

Na isti strani z Alico

A. Annecchino-R. de Ceccatty-J.Kica: Alica
režija Janusz Kica
SNG Nova Gorica
premiera 20. oktobra 2005

lirični muzikal

Za uvod v sezono, v kateri slavijo petdeset let sklenjenega razvoja gledališke ustvarjalnosti, so v SNG Nova Gorica pripravili svetovno praizvedbo repertoarno in izvedbeno ambiciozne uprizoritve liričnega muzikala Alica, kakor so ga po pripovedih Alica v čudežni deželi (1865) in Alica v ogledalu (1872) Lewisa Carrola posebej za ta igralski ansambel ustvarili skladatelj Arturo Annecchino, avtor libreta René de Ceccatty in režiser Janusz Kica s sodelavci.
V manj kot dveh urah čarobnega in enovitega gledališkega dogajanja, ki nenehno zaposluje vse gledalčeve čute in obenem ves čas postavlja pod vprašaj domnevno logično in pričakovano, nas protagonisti popeljejo skozi skrbno domišljen in filigransko natančno izdelan niz svobodnih podob na razburljivi domišljijski poti naslovne junakinje po tistem drugem – »zaumnem« svetu – v katerem namesto oseb iz njenega dolgočasnega in predvidljivega družinskega vsakdanjika (predstavljenih v kratkih mimičnih uvodnih prizorih) nastopijo mnogo bolj živo in vznemirljivo iz njene domišljije porojene poosebljene živali, osebe z igralnih kart in s šahovske plošče ipd. Ključno vlogo Aličinih sprmljevalcev skozi odrske pustolovščine opravljata Belizajc, v katerem je utelešen večni posameznikov strah pred zamudo, iztekom časa, minljivostjo …, ter Klobučman, ki z noro bistroumnostjo postavlja vse trdno in otipljivo pod vprašaj ter s primarnim vitalizmom spodbuja nadaljevanje Aličinih dogodivščin. Alica, kot jo doživljamo v Novi Gorici, nadvse učinkovito, tenkočutno, čutno otipljivo in s široko asociativnostjo postavlja pod vprašaj in relavitizira umišljena nasprotja med otroštvom in odraslostjo, sanjami in resničnostjo, fiktivnimi in realnimi osebami ter predvsem mogočno uveljavlja posebno moč avtentične gledališke magije, ki se v svoji popolnosti lahko sprošča le v živem pretoku kompleksne odrske govorice med protagonisti in gledalci v njihovem skupnem in minljivem sedanjiku.
Muzikal, kot so ga domislili in soustvarili ugledni gostje, ima pravzaprav malo skupnega z razvpitimi broadwayskimi ali westendovskimi uspešnicami te zvrsti, kar je zagotovo njegova prepoznavna posebnost in kvaliteta. Namesto špekuliranja s potencialno tržno uspešnostjo posameznih (od celote osamosvojenih) glasbenih in plesnih točk so se soustvarjalci s pridom ukvarjali z ubrano in kompleksno govorico celote, iz katere bi bilo pravzaprav nemogoče (in bil bi tudi »greh«) izdvojiti zgolj katero »točko«. Glasba Artura Annecchina iz evropskega izročila (in ne po ameriških zgledih) gradi razliko med preprosto in nežno, mestoma tudi otožno Aličino melodiko ter različnimi oblikami bolj umetelnih (tudi parodično stiliziranih) solističnih in zborovskih (tudi večglasnih) napevov, s katerimi se predstavljajo bitja iz Aličinega domišljijskega sveta. Nežna otožnost se prepleta z blago parodičnostjo in groteskno slovesnostjo, posebnost pa so nepričakovani zastoji, zamolki, premori, pretrganja uveljavljenega ritma, s katerimi glasba prispeva bistveno k vzdušju negotovosti, a tudi ozaveščanju lepote v tem svetu. Scenograf in kostumograf Jürgen Lancier je ob sodelovanju oblikovalca luči Sama Oblokarja izostril nasprotja in kontraste med črnim (ozadjem in premično steno z mnogimi odprtinami) in belim (Aličino preprosto dekliško obleko, belimi meglicami, ki od časa do časa dematerializirajo predmetnost in protagoniste na odru) ter omogočal režiserju številne učinkovite nadrealistične učinke (zlasti z možnostmi prikazovanja rasti in povečevanja Alice, hipnega izginevanja in pojavljanja posameznih oseb ipd.). Avtorja libreta (René de Ceccatty) in njegove poslovenitve (Srečko Fišer) sta na zgoščen in v songih seveda glasbi metrično in ritmično podrejen način uveljavila posebno poetično govorico »nonsensa«.
Naslovno vlogo Alice, ki se z najstniško naivnostjo in drznostjo dotakne tudi slehernikovega vprašanja, od kod prihajamo in kam smo namenjeni, je s prvinsko radoživostjo in radovednostjo, a tudi notranjo krhkostjo in strahom pred neznanim, igralsko, pevsko in z izbranim odrskim gibom napolnila Alida Bevk. Pod giljotino minljivosti prestrašenega Belizajca je kot svojevrstnega žalostnega klovna upodobil Ivo Barišič, njegovo noro radoživo različico veselega Klobučmana pa Radoš Bolčina. V več vlogah iz Aličinega umišljenega sveta, s solističnimi songi in v ubranih, mestoma tudi zahtevnih večglasnih zborovskih nastopih, so pomembne igralske, pevske in gibalne prispevke k vidno in slišno ubrani celoti prispevali še Ana Facchini, Primož Pirnat, Lara P. Jankovič, Eva Hren, Iztok Mlakar, Marjuta Slamič, Danijel Malalan in Rosana Peršolja.
Slavko Pezdir, Delo, 22.10.2005

Pred gledalcem se postopoma ustvarja pravljični svet domišljijsko zabavnih domislic in zapletov, v katerem se akterji nenehno poigravajo z mislijo, koliko je resničnega in koliko sanjskega, ali kaj pa je življenje drugega kot sanje.
Klara Krapež, Radio Slovenija, 21. oktobra 2005

Oder je popolna magična skrinja, ki odpira poglede v trenutke bivanja, v budnost, nebudnost, kjer vse drsi, lebdi v megli. Po uri in pol domišljijskega leta, nabitega s povednostjo, se oder izprazni. Alica ostane sama s publiko in se reži. Je bila vse le igra, je odrasla, ali pa je morda spoznala, da je meja med domišljijo in realnostjo zelo prepustna, če si le upamo spustiti zavore?
Lea Širok, Radio Koper, 21. oktobra 2005

Uprizoritev kar naravnost ponuja v premislek nekaj temeljnih in skoraj nerazrešljivih vozlov, kot so kategorija časa, videz in realiteta, smisel in nesmisel, absurd in obvladovanje življenjskih danosti (zgodovine). Izpovedno gledališko tematiziranje teoretično-filozofskih izhodišč se zoži v tri osnovne like: Alico (Alida Bevk), Belizajca (Ivo Barišič) in Klobučmana (Radoš Bolčina). Bevkova vodi svojo pravljično figuro iz 'našega' sveta v drugačnega, skritega, najprej z nekakšnim čudenjem in primesmi strahu, nato se zmore identificirati v novo bit z vedno večjo samozavestjo in obvladljivostjo prostora, ki ga ni, pa vendarle je in je nemara še bolj pristen in mitološko določujoč, kot pa realnost, v kateri se gibamo skozi lastni vsakdan. Na tej točki se postavlja dilema, kaj sploh živimo, dihamo v videzu ali resničnosti? Ali ni resničnost naše duševno stanje, videz pa vse ostalo? /…/
Predstava v zamisli Janusza Kice je torej več kot navaden muzikal, čeprav imajo songi in glasba opazen delež in v dobršni meri oblikujejo atmosfero in izpovednost uprizoritve. Nikoli ne zdrknejo na raven banalnosti, saj ne gre za popevkarstvo, ampak vsestransko dopolnitev in rdečo nadgraditveno nit. Po drugi strani pa je inscenacija tehnično tako izpiljena in na robu odličnosti, da se gledalec čudi pravemu artističnemu perfekcionizmu, ki se udejanja tudi v skupinskih prizorih, v sugestivnih meglicah in svetlobnih efektih, v brezhibnem prelivanju prizorov.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 26. oktobra 2005

Očarljiva predstava brez premora vodi gledalca po Aličinih skrivnostnih poteh, ki peljejo skozi številna večja ali manjša vrata v prečuden svet, v katerem so vznemirljiva bitja, ki se bolj ali manj razumljivo izražajo, še večkrat pa prav absurdno obnašajo. V iskanju ključka, ki odpira vrata užitkov, se Alica (Alida Bevk) fizično spreminja, zdaj je majhna, zdaj ogromna, a kljub tej notranji zmedi kljubuje vsem presenetljivim situacijam, ki jih doživlja v spremstvu Belizajca (Ivo Barišič) in norega Klobučmana (Radoš Bolčina). Gledališko igro je Kica s posebno subtilnim poetičnim občutkom ovil v prozorno tančico, s katero nam odstira in zastira pogled v resničnost in sanjski privid.
Iva Koršič, Novi glas, 27. oktobra 2005

Uprizoritev režiserja Janusza Kice je krhka hiša iz sanjskih kart; vsaka je poslikana z adutom iz spomina in simbolno močno odmeva. Prehodi so nežni, prizori, ki se zlivajo sami vase, se prefinjeno lepijo med sabo. Sanjati v črno-belem filmu z nekaterimi barvnimi prebliski – takšno je Kicino gledališče. Nedoločljivega hlapljivega tempa, namenoma brez narativnega jedra in klasične narativne scene. Luč, glasba, petje, megla so vezaji, nesnovni in zato nenasilni in nežni kot najljubša perjanica. Groteskno je pod zaščito in nadzorom sublimnega in namenoma zmehčanega. Bolečina je zabrisana, strah filtriran; vse je zgolj sanjska muzikalična sonata prividov.
Andrej Jaklič, Delo, Polet, 10. novembra 2005

Alica postaja zgodba za odrasle: zgodba o tem, kako se otrok, posebej deklica, ki ji v tem rigidnem svetu strogo predpisanih lažnih pregrad v obnašanju, kršenih isti hip, ko so sprejete, grozijo še hujše preizkušnje, ne znajde … Tako je nastala bodeča, a vedra predstava, v kateri se poje in pleše, se govori in se giblje, se premika in se lebdi … predstava, ki jo občudujete in ki vas boli, kot vsak cirkus, ki ste ga že tudi sami skusili, a ga niste utegnili definirati … Nastala je predstava izjemne domišljije, ki osvetljuje skrite eksistencialne, a tudi eksistencialistične dileme, ki jih vsak otrok spontano razrešuje, kakor ve in zna – ali je eksistenca pred esenco, ali je bolj bistveno živeti ali biti živ, ali je bolj bistveno – oziroma, kaj je prej – življenje samo ali njegova teža, ki prečiščuje …
/…/
Ta kanon torej oblikuje brez konca nakopičenih in asociiranih izkušenj, ki iz nas in vseh vas in njih delajo tisto, kar smo ali smo morali ali hoteli biti … Torej, ta fuga prepletenih pomenov – preskokov in čudes, prevar in naivnih nerazumevanj – je iskren svet spominjanja umetnikov, avtorjev te Alice, na lastno odraščanje, ki je – kot se je pokazalo, medtem ko smo gledali predstavo – skupek izkustev, ki smo jih tolikokrat občutili in doživeli, medtem ko smo odraščali, a tudi kasneje – če smo sploh kdaj odrasli …
/…/
In kaj naj še rečemo o igralcih in igralkah, ki so nastopili v vlogi odličnih in popolnoma brezhibnih opernih pevcev v tej operi-opereti-muzikalu, ki očara.
/…/
Kolikšna ustvarjalna energija je tu vložena in kolikšna bogata in močna ustvarjalna ambicija!
Goran Cvetković, Radio Beograd, 27. novembra 2005

Nikakršnega spogledovanja z mitičnim Disneyjevim filmom, tudi barve niso nič kaj kričeče: uprizoritev prej hoče gledalca dezorientirati, zamajati njegove predstave o samoumevnosti sveta, v katerem živi. Pesmi so lahkotne, a s premišljeno uporabo besednih iger, včasih napisane v izmišljenem, onomatopoetičnem jeziku, v katerem prej ali kasneje spregovorijo vse osebe.
Rita Cirio, L'Espresso, 8. decembra 2005