Skoči na vsebino

Joseph Kesselring

Arzenik in stare čipke

Joseph Kesselring

Arzenik in stare čipke

Arsenic and Old Lace

PREMIERA

25. marec 1975
V dvorani PDG v Solkanu

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

USPELA PREDSTAVA
Premiera v Novi Gorici


Joseph Kesselring menda ni z nobenim svojim odrskim delom tako uspel kot s komedijo Arzenik in stare čipke, ki po eni strani meji na kriminalko, po drugi pa na družbeno satiro. Prvo – namreč zaplet z dvanajstimi mrliči, ki sta jih na oni svet spravili dobrodušni, usmiljeni, prisrčni in prijazni ostareli sestri Brewster – daje komediji fabulativni žar, omogoča ji neposreden in sproščen stik z občinstvom; prava vrednost besedila pa je v njegovi komedijski humornosti, satiričnosti, bodicah, ki so navržene nekako mimogrede, lahkotno, dobrodušno in – če že – s čisto rahlim sarkazmom. Lahko rečemo, da 35 let staro Kesselringovo besedilo prav zaradi tega ostaja mlado tudi za sodobnega gledalca.
V Primorskem dramskem gledališču je predstavo Arzenika režiral Dušan Mlakar. Postavil ga je kot komedijo, lahkotno, sproščeno, neposredno, neobremenjeno, brez nepotrebnih psiholoških niansiranj – skratka, kot radoživo predstavo, ki ves čas zabava in hkrati ves čas sporoča. Ob tem komedijskem tempu je predstavo izvrstno ritmiziral z neopaznimi, a učinkovitimi prehodi iz sproščenega smeha v hitchcockovsko srhljivost in spet v lahkoten, nekoliko piker, pa vendar niti za trenutek tendenciozen zaključek. Klasična, a domiselna in domišljena mizanscena in ritimično pravšnja razporeditev situacijskih gagov sta predstavo tudi vizualno razgibali. Urejenost predstave in doslednost izvedbe pa sta kvaliteti, ki jih pri Dušanu Mlakarju opažamo že dalj časa in se jima tudi tokrat ni izneveril.
Zdi se, da sta komedijski tok in režiserjeva kompozicija igralce povsem pritegnila: v komediji so zaživeli naravno, nepotvorjeno, sproščeno in vsak zase domiselno in dosledno. Teža predstave je pravzaprav na obeh starih sestrah, ki sta ju Sava Severjeva kot gostja in Breda Urbičeva izdelali dovolj različno, a hkrati ubrano. Severjeva je bila salonsko uglajena, nekoliko odrezava, odločna, z nekakšno distanco do okolja, a vendar prijazna in vljudna. Urbičeva je poudarila prav ta dva elementa: bila je dobra, ponižna, prisrčna, a tako kot njena partnerka ves čas tudi dovolj skrivnostna. Med moškimi je spet naredil eno svojih uspešnih vlog Matjaž Turk kot Teddy Brewster – najbolj nori, a najbolj nedolžni človek v družini: dosledna, študiozna in do kraja doživeta kreacija. Jonathan Brewster – človek, ki je po svoji krutosti pravo nasprotje dobrih stark, kot morilec jima je povsem enakovreden – je bil Iztok Jereb: ta vloga je nekaj posebnega v njegovem opusu: zahtevnost v zasnovi lika in uspešnost v izvedbi – od igre do mima in gestike. Prav tako je v povsem novi odrski podobi zaživel Stane Leban kot dr. Einstein: skrivnostna, nenavadna figura. (Tu je seveda treba pohvaliti tudi izvrstno masko Zorana Lemaiča za oba igralca.) Za mladega Iva Barišiča, ki je igral kritika Mortimerja Brewsterja pa lahko rečemo, da še nikoli ni učinkoval tako sproščeno in naravno kot tokrat.
Scena Demetrija Ceja je sicer klasično omejevala odrski prostor in mu dajala podobo sobe, vendar je bila v barvni strukturi dovolj lahkotna ter tako za komedijo zadosti funkcionalna. Funkcionalni in za posamezne osebe karakteristični so bili tudi kostumi Mije Jarčeve in Milene Kumarjeve.
V celoti lahko rečemo, da je prizadevni ansambel Primorskega dramskega gledališča s premiero Arzenika spet dosegel enega svojih lepih uspehov, predstava je primer homogene disciplinirane kreativnosti, kakršne si v tem gledališču želimo še bolj pogosto in bolj zapored.
Vladimir Kocjančič, Dnevnik, 28. 3. 1975.

Festivali in gostovanja v tujini

• 10. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1975