Bakhantke

V medijih

»Evripidove Bakhantke postavlja režiser Vito Taufer v dveh kodih. Prvi je operni in koreografski, na praznem odru, zamejenim s tirsi z bršljanovimi aplikacijami in horizontom, lučno obarvano globino odra, ki jo nosi in razgibava glasba Saše Lošića. Ta poskuša rekonstruirati izgubljeno glasbeno tradicijo tako, da jo izpelje iz kot da brezčasnega, abstrahiranega balkanskega melosa./.../ Gre skoraj dobesedno za poskus vnovičnega rojstva tragiške opere iz duha glasbe, če parafraziramo, pri tem pa skladatelj ob uglasbenih zborovskih partih poseže tudi k izvirniku, in tako imamo precejšen del petega gradiva v originalu, v stari grščini. /.../ Druga plat uprizoritve je aktualistična; vojaki in policisti so prav sodobni in Dioniz, ki ga preoblečenega vklenejo in vržejo v ječo, je v živo oranžnem zaporniškem kombinezonu ena od brezpravnih žrtev nove svetovne osi iz guantanamskega ali sorodnega zapora. Dioniz, novi, potentni in prepovedani, od upravljalcev polisa izrinjani bog dobi tako tudi podobo muslimanskega mučenca, pa ne samo imenovanega žrtvovalca, temveč dobesedno mučenega. V tej aktualizaciji za hip polno zasije tragika vseh tistih, ki se tujim bogovom, ki jih ne razumejo povsem in jih potem demonizirajo, postavljajo nasproti.«
Matej Bogataj, Delo 25.10.2006.


»Ritem komaj slabo uro in pol dolge predstave imenitno narekuje glasba Saše Lošiča, med katero se prvinski, izrazito čutni ritmi gibko prepletajo s krhkejšo in bolj harmonično mistično glasbo, medtem ko je scenograf in kostumograf Samo Lapajne tesnobno vzdušje ustvaril s sožitjem črne in bele, senc in svetlobe ter izdatnimi količinami dima, ki se z odra lenobno zliva v avditorij in ustvari vtis nekakšnega močvirja, po katerem brodijo nastopajoči, v njem pa čemijo tudi gledalci, opazovalci razbrzdanega plesa opitih bakhantk. /.../ 13 igralkam in pevkam na oder uspe prenesti tudi erotiko, prvinsko divjost in nebrzdano strast. V koreografiji M. in V. zaživijo kot en sam organizem, čigar divji ples v krogu samega sebe lovi za rep.«
Andraž Gombač, Primorske novice, 24.10.2006


»Tauferjeve Bakhantke - igra evropskega formata

VSEBINA: Evripidova zgodba o bakhantkah je le navidezno preprosta: tebanski kralj Pentej skuša preprečiti že kar razvratno čaščenje novega boga, čeprav ga videc Teresias in starec Kadmos svarita pred božjo kaznijo. Na ukaz kralja oddelek vojakov prižene zvezanega in učlovečenega Dioniza do kraljeve palače. Dioniz, bog in človek, ne izda svoje resnične narave, niti ko ga kralj Pentej žali in s tem zbudi njegovo neizprosno jezo. Tudi mati kralja Penteja, kraljica Agava, se z ostalimi ženskami vdaja pohotnosti. Dioniz se čudežno reši iz zapora in predlaga Penteju, naj se preoblečen v žensko pridruži divjemu plesu, a bakhantke ga odkrijejo in raztrgajo. Kraljica Agava v blodni norosti sama odtrga glavo tujcu, v katerem ne prepozna svojega sina, ampak misli, da je lev. Ob povratku v Tebe čaka Agavo tragična streznitev.
/.../
Dotakniti se toliko tem v sorazmerno kratkem času in privabiti v njihov vrtinec gledalce, je sposobno verjetno le gledališče. Vito Taufer je danes eden izmed tistih režiserjev, ki zna z gledališko govorico na učinkovit način nakazati dileme sodobnega človeškega in družbenega bivanja. Zna združiti spektakel in kritiko, efekt in meditacijo. Pri tem mu pomaga tudi nenavadna sposobnost, da "izvleče" iz igralcev vse dobro, kar imajo.«
Ace Mermolja , Primorski dnevnik, 22.10.2006


»Bahkantke ... v režiji Vita Tauferja, genialnega režiserja širokih estetskih obzorij, nenehnega iskalca odgovorov na temeljna vprašanja človeškega bivanja ... Usodna moč neslutenega se odraža prav v zboru bakhantk, ki so enkraten, močan gledališki izraz. Iz tudi kostumsko poudarjene strogosti prvih prizorov so se preobrazile v nekakšne podivjane, bojevite "amazonke" z dolgimi lasmi in smrt prinašajočimi trsi v rokah in v dognani koreografiji oblikovale izrazite plesne figure, medtem ko so ritmično skandirale oz. pele stihe v stari grščini. Za to jim gre še posebna pohvala!/.../
Skratka, Bakhantke so velik gledališki spektakel močne vsebine, ki je vreden ogleda in bo še dolgo odmeval v zgodovini slovenskega teatra kot odlična združitev sil SSG in SNG Nova Gorica.«
Iva Koršič, Novi glas, 26. 10. 2006