Banket

V medijih

GLAVE NA KROŽNIKU

V Banketu se Hrvatin vrača h konkretni umestitvi gledalca, ki tokrat nastopi predvsem kot jedec in šele potem kot opazovalec, gledalec dialoga. Ta svoj jedoči status si gledalec določi z nakupom vstopnice in se glede na ceno, ki jo je pripravljen plačati, umesti v določen razred s temu primerno oblikovanim jedilnikom in primerno pozicijo gledanja. Ob gastronomskih užitkih (ki pa so primerno dozirani in strogo kodificirani, tako da vemo, da je tudi hrana zgolj prezentacija) lahko tako spremlja erotično preigravanje med znamenitima ljubimcema, ki z učinkovitimi menjavami vlog in jezikov izrekanja in komentatorsko medijsko reflektantko razgrinjata specifični diskurz strasti in hrepenenja.
Hrvatinova kombinacija hrane in erotike je asociativna gastronomska zakuska, polna referenc; te nas vračajo k skritemu izvirnemu hedonizmu gledališča (pred njegovo puritansko kodifikacijo) in soočajo s sofisticirano platjo prehranjevanja, ki je že v Platonovem Simposionu rabila za začetno točko filozofskega razgovora. Hrvatin se z umestitivjo gledalcev poigrava z raznimi plastmi izvirnega hedonizma gledališča in v gledališki prostor – kljub kompaktnemu in reprezentativnemu dialogu med nastopajočima – vnaša razpuščenost, mogoče celo zmedenost (bomo raje sledili hrani ali besedam) in celo nagajivost. Ker smo se že tako dobro naučili uživati na skrivaj (tako kot se na skrivaj privoščljivo smejimo tistim, ki jih je doletela neposredna interakcija z igralci), seveda ne znamo več konzumirati obojega skupaj in se morebiti izenačiti s harmonično radoživostjo gostov Simposiona. Naj se še tako trudimo, k užitku smo vedno pripuščeni znotraj določene forme (etike) in ta nam nikoli ne dovoli, da bi dejansko jedli ali dejansko gledali. Ta forma se zrcali tudi v razdeljenosti na hierarhične razrede, znotraj katerih v Banketu posedamo. Ni nam namreč le dopuščeno, da predvsem uživamo, medtem ko jemo, gledamo, poslušamo in razmišljamo, temveč tudi (tudi dobesedno) nosimo glavo na krožniku in z užitkom tvegamo, da jo tudi izgubimo. Za vsakim izvirnim hedonizmom torej neprestano teče boj za to, koliko užitka nam bo dovoljeno vzeti oziroma kako nam ga bodo prezentirali in koliko distance nam bo dovoljeno vzpostaviti.
Bojana Kunst, Razgledi, 21. 1. 1998.