Bele rakete lete na Amsterdam

V medijih

»BELE RAKETE …« NA ODRU TUDI V NOVI GORICI
V časovnem razdobju dveh tednov so Zupanovo delo uprizorila kar štiri jugoslovanska gledališča.

Teden dni po krstu Jurčičevega »Desetega brata« v Robovi priredbi je Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici postavilo na oder slovensko novost Vitomila Zupana »Bele rakete lete na Amsterdam«. Sočasno je delo, ki so ga nagradila na skupnem natečaju Jugoslovansko dramsko pozorište iz Beograda, Srbsko narodno pozorište iz Novega Sada ter Narodno pozorište iz Niša, doživelo svoj krst tudi na odru teh gledališč. Vsekakor gre za zanimivost, da je neko delo slovenskega avtorja doživelo v časovnem razdobju samo štirinajstih dni kar štiri premiere.
Pred prikazom novogoriške premiere nekaj zunanjih podatkov. Z njo je namreč to gledališče praznovalo svojo stoto uprizoritev ter 25. premiero, odkar je pred tremi leti postalo profesionalna gledališka ustanova. In prav pred zadnjo premiero je občinska skupščina sklenila dokončno sanirati njeno finančno stanje. Gledališče je namreč končalo minulo poslovno leto z okoli 27 milijoni starih dinarjev izgube. Skupščina je sklenila del dolgov brisati; za odplačilo drugega dela pa je zagotovila posojilo pod ugodnimi pogoji. Premiera je torej lahko potekala v optimističnem vzdušju.
O samem delu velja takoj v začetku zapisati, da ne predstavlja niti v Zupanovem dosedanjem ustvarjanju niti v uprizoritvenem pogledu kaj posebno novega. Njegova odlika, če smemo tako reči, je v tem, da se avtor ni izneveril svojemu kritičnemu pogledu na aktualna družbena dogajanja, ki sicer niso značilna samo za slovensko ali jugoslovansko skupnost, marveč imajo širše obeležje. Avtor je torej moralno kritično opredeljen do okolja in do človekovih dejanj v njem. V tem pogledu nadaljuje tam, kjer je prenehal s Črvi, ki so jih prav tako pred nedavnim postavili na novogoriški oder.
Dogajanje na odru je pri »Belih raketah« skrčeno na stike med tremi osebnostmi, ki so vsaka svet zase. Glavni akter Brumen, nekakšen priložnostni sodelavec časnikov in radia s članki in popevkami, si ob vračanju v stanovanje zaželi družbe in povabi k popivanju nočnega čuvaja Toniča. Med njima se spleta zanimiv pogovor, v katerem se Brumen razkriva pred čuvajem s svojimi osebnimi in drugimi problemi. Zatem stopi v stanovanje še Lela, Brumnova ljubica in zaplet je tu. Seksualnemu nasilstvu sledi neke vrste očiščenje. Konec pa je seveda tak, da bi se pri njem lahko spet vse začelo znova.
Na skrajno poenostavljeno oblikovano sceno je delo postavil Voja Soldatović, režiser mariborskega gledališča. Znal je vnesti na oder dovolj zunanjih elementov, ki so dali mestoma šibkemu tekstu potrebno učinkovitost. Med igralci je po vsem sodeč največ dosegel Tone Šolar kot Tonič. Pokazal je lep notranji razvoj od začetne zadržanosti do končne nasilnosti. Jerica Mrzelova kot Lela je bila boljša v posameznostih kot v celoti. Vendar je bila njena kreacija med močnejšimi v dosedanjih njenih nastopih.
Zdi se, da je še najmanj pokazal novi član goriške igralske družine Jure Kavšek kot Brumen.
Neizrazito vlogo je tudi neizrazito interpretiral.
Scensko je uprizoritev opremil Matjaž Vipotnik, kostume je oskrbela Milena Kumarjeva, medtem ko je za glasbeno spremljavo poskrbel Ivan Mignozzi.
Primorsko dramsko gledališče je delo postavilo v komorno dvorano. Zdi se, da je želelo s tem v neki meri opozoriti na njegov eksperimentalni značaj. V takem okviru se mu nedvomno tudi obeta uspeh pri gostovanjih zlasti v večjih središčih.
Primorski dnevnik, 24. 10. 1972.