Bogastvo

V medijih

Sporočilo, ki ga prinaša najnovejša predstava SNG Nova Gorica je že ničkolikokrat
slišano, ne pa tudi zares razumljeno. Bogastvo pokvari ljudi, zamegli najosnovnejši občutek do samega sebe in okolja. Je preprosto pogubno in praviloma ne gre vštric z moralo in etiko. Škofov in Vojčev tekst vsa ta skorajda aksiomska dejstva na izjemno oster in hkrati duhovit način prenaša odrsko govorico in sporočilo gledalstvu. Na dinamiki, povednih dialogih, enostavni scenografiji in tudi uporabi dvorane kot prostora dogajanja zasnovana predstava, v kateri se gledalci drug ob drugem z Milanom Vodopivcem v vlogi Hremila polno zaživeli, je tudi zaradi svoje aktualnosti v današnjem času prepričala občinstvo.
Ingrid Kašca Bucik, RA Koper, 11. 1. 2013



Od tod dalje novogoriška uprizoritev (v režiji Luke Martina Škofa in ob dramaturgiji Jake Andreja Vojevca) Aristofanovo Bogastvo, besedilo, za katerega je značilen pomik od obravnave političnih vprašanj k širši družbeno - ekonomski tematiki, predstavi z inovativno avtorsko nadgradnjo. Aristofanova komika, ki jo v Bogastvu mestoma ovirata tipizacija in togost, zlasti glede moralističnega interpretativnega horizonta, je odstranjena s svežo in elokventno predelavo (Škof, Vojevec). Slednja išče sidrišče v konkretnosti, ne v zrcaljenju, dobesednosti ali v hitrih rešitvah. Tako posodobljeno besedilo izvornega ne "povozi", da bi uveljavilo motivne poteze, ki bi služile uprizoritveni strategiji, ampak ga smiselno oplemeniti. Artikulacija (permanentnega) problema pohlepa, prehitro izenačenega z bližino sreče in pritrjenega na interpretacijo bogastva kot rešitve vseh problemov, je v uprizoritvi čista, jasna in izrazito gledališko - politična.
Prostorske in scenske koordinate uprizoritve (Miha Knific) izrisujejo genealogijo bogastva, katerega struktura se dramaturško natančno razrašča iz jasno razvidne "premice" v rizom, mrežo s širšimi, bolj kompleksnimi, manj jasnimi, in hkrati bolj verističnimi koordinatami. V Škof-Vojevčevem Bogastvu se vprašanje žrtvovanja bogovom ne pojavi (kakor, izrazito, pri Aristofanu), saj človekova prilastitev božanstev (in njegova hkratna vera vanje, v primeru odgovornosti) danes postane absolutna. Od bližnjega, lagodnega položaja gledalca kot opazovalca in prvega, scensko poudarjeno teatralnega dela uprizoritve se anatomija Bogastva oddaljuje od besedilne predloge, tipizacije, teatralizacije in se bliža mnogoplastni sedanjosti. Bogastvo, Hremil (ki kar sam "postane" bog, saj so slednji mrtvi - pa vendar prisotni), Blepsidem (Hremilov prijatelj, transformiran v eksekutorja, igra ga Miha Nemec), zbor kmetov, v začetku pomešan med občinstvo (simptomatično v drugem delu ni več niti kostumsko poenoten) postanejo deli medijsko prepoznavne ikonografije in polnokrvno zaživijo ob izraziti kostumografiji (Knific), in ubrani kolektivni igri. Revščina (Ana Facchini) nazorno opiše povod za nastali ekonomski položaj; fotokopirni stroj kot perpetuum mobile tiska denar ... Izza rdeče zavese "zašije" del stanovanjske kuhinje, zanikrno ozadje prilaščanja. Šov medijsko prepoznavne ikonografije polnokrvno zaživi ob izraziti kostumografiji (tudi pod to se podpisuje Knific), in ubrani kolektivni igri. Še najmanj suženjski od prostovoljnih uslužbencev "pobogovljenega" Hremila je suženj sam (Karion, igra ga Gregor Zore), saj deluje zadovoljno zgolj s svojo fizično prisotnostjo (najbrž zasluga izbiri Zorca kot izrazitega performerja). Znova torej naletimo na subtilno vzporednico blasfemičnemu slovenskemu političnemu (in medijskemu) sedanjiku v difuzni ločnici med pajdaštvom in ujetostjo. Konec je jasen: Revščina ostane na prizorišču s Hremilom in z duhovnim bogastvom, vsi ostali pa (z Bogastvom) odidejo. S kakšnim, s katero verzijo, je prepuščeno interpretaciji. Bogastvo, skratka, je v novogoriškem gledališču dobro videti.
Anja Bajda, Primorske novice, 20. 1. 2013