Burka

V medijih

KRUTOST NEKE BURKE

Šesta premiera Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici je znova potrdila vznemirljive in kvalitetne programske in kadrovske rešitve v tej sezoni. Uprizoritev »Burke« češkega pisatelja Milana Kundere (1929, sedaj živi v Parizu, leta 1980 izgubil češkoslovaško državljanstvo; igra je bila napisana leta 1967, po 1969 uprizarjanje prepovedano) v režiji Vinka Möderndorferja nas je vodila na rob krutosti nekakšnega sprevrženega iracionalnega orwellovskega sveta, v katerem niti manipuliranje niti manipuliranost praktično nista več uresničljiva, ker se je zunanja represija premaknila v človekovo osebno, notranjo represijo, ker to – metaforično rečeno – ni več samo svet brez boga, temveč celo svet brez človeka. Vse je samo še arhiv mnogoštevilnih predalčkov in brezosebnih figur. Kunderov svet je tako črn, da v njem ni niti sence svetlobe.
Groteska se odigrava v okviru metaforičnega šolskega sistema: direktor (Jože Hrovat) želi preveriti sistematičnost svojega reda, napiše žaljivko proti sebi in išče krivca. Kljub temu, da sproži ves aparat – vse do inšpektorja (Jože Mraz) – krivca ni treba posebej iskati – prijavi se sam, prizna svojo napako, sprejme kruto kazen. Sistem reda povozi celo drugi (človeški) direktorjev obraz – ostaja nemočen v tej igri o učencu.
Igra o inšpektorju (drugi del predstave) poskuša realizirati maščevanje direktorja nad inšpektorjem, ker je le-ta »kaznoval« njegovo intimo. Povračilo je enakovredno (direktor zapelje inšpektorjevo ljubezen), vendar se maščevanje sàmo spremeni v svoje nasprotje – v nasilje »žrtve« nad maščevalcem, v razvrednotenje še »drugega« direktorjevega obraza. Izhoda ni.
Prvi del groteske je avtorsko močnejši, vendar je režiser Vinko Möderndorfer z izjemnim občutkom za težko, mračno, ves čas nevarno atmosfero dogajanja konsekventno izpeljal celoto tega paraboličnega opozorila, z izredno rafiniranimi, pa mrzlimi, brutalnimi odrskimi postopki (rezanje ušes, erotično nasilje). (Mogoče je le po nepotrebnem uvedel na prelomu dveh delov balado o Janu Palachu.) Scenografija Marina Gozze verjetno letos sodi med vrhunske scenografije na naših odrih – v strukturi sicer že znana zaprta odrska škatla, v kateri je več kot 90 arhivskih predalov, ki se odpirajo na različne načine in jih je znal režiser domiselno in dosledno uporabljati. V tem zaprtem prostoru sveta je vrsta igralcev pokazala nove odrske obraze, posebej mogočno figuro inšpektorja – slabiča je zgradil Jože Mraz, igralsko je z doslednim prehajanjem v vse bolj obupano nemoč opozoril nase Jože Hrovat, Nevenka Vrančič pa je v svoji ciparski Ruženi pokazala pravo bravuro igralske eruptivnosti. Ugajal je moški učiteljski tercet (Sergej Ferrari, Karel Brišnik, Janez Lavrih), racionalno hladni dijak Ivo Barišič, ob njih pa so uspelo dopolnili Möderndorferjevo vizijo Stane Leban, Darko Komac, Breda Urbič, Dragica Kokot in Teja Glažar.
Preprosto rečeno: v Primorskem dramskem gledališču mislijo in delajo letos zares.
Vladimir Kocjančič, Delo, 26. 2. 1983.