Celjski grofje

V medijih

»CELJSKI GROFJE« NA GORIŠKEM
V soboto, 29. oktobra, je bila v Gorici premiera Kreftovih Celjskih grofov v izvedbi novega Mestnega gledališča Gorica, ki se je tako že drugič predstavilo goriškemu občinstvu. Pred kakim dobrim mesecem je namreč to gledališče priredilo uspel Večer moderne.
Želja, da bi se v Gorici ustanovilo gledališče, je dokaj stara, sega namreč že dobrih sedem let nazaj, ko se je v Postojni ustanovilo Gledališče za Slovensko Primorje. To gledališče naj bi se preselilo v Gorico, brž ko bi za to bili dani pogoji, istočasno pa se je na Goriškem začela velika akcija za zgraditev Kulturnega doma, ki bi bil tudi sedež gledališča. Toda omenjeno gledališče se je iz Postojne preselilo v Koper, z namenom, da bi kot potujoče gledališče obiskovalo vso Primorsko. Če upoštevamo velikost ozemlja, katerega gledališke potrebe naj bi krilo Gledališče za slovensko Primorje, je popolnoma razumljivo, da to gledališče ni moglo zadovoljiti vseh potreb posameznih okrajev.Tako je v goriškem okraju bilo v preteklem letu 25 predstav, v sami Gorici pa le dve. To je bilo vsekakor premalo, posebno še, ker je, po izjavah vodstva gledališča, bil obisk ravno na Goriškem najboljši. Zato so ponovno začeli misliti na ustanovitev gledališča v Gorici sami. Seveda so bila v začetku kaj deljena mnenja. Predlagano je bilo, naj se ustanovi poklicno gledališče, dalje polamatersko in celo amatersko. Končno je bilo sklenjeno, da se v Gorici ustanovi poklicno gledališče. Mislim, da ni treba razpravljati o upravičenosti ustanovitve tega gledališča, kajti poleg važnega kulturnega poslanstva med Primorci, bo to gledališče lahko vršilo svoje poslanstvo tudi med Slovenci onstran meje, kar je postalo mogoče prav sedaj, ko jim je z Videmskim sporazumom omogočeno obiskovanje predstav. Toda s sklepom o ustanovitvi je nastala vrsta težav, s katerimi se je bilo treba boriti. Novo gledališče je zamišljeno v manjšem stilu, kot nekako komorno gledališče, ki bi stalno zaposlovalo sedem igralcev, poleg tega pa še nekaj tehničnega osebja. Toda za sedaj je gledališče v velikih finančnih težavah in je bilo mogoče zaenkrat stalno zaposliti le tri igralce, ostale pa je bilo treba poiskati med dela željnimi amaterji. Tudi bivšo kinodvorano v Solkanu so začeli preurejevati v začasne prostore, dokler ne bo zgrajen nov kulturni dom. Tudi stanovanja za igralce predstavljajo problem, s katerim se mora vodstvo boriti. Toda upamo in želimo, da bi se tudi za te probleme in težave našla čimprejšnja rešitev, tako da bo najmlajše slovensko gledališče lahko zadihalo s polnimi pljuči.
Kot smo že omenili, se je moralo novo gledališče pri svoji prvi gledališki predstavi obrniti po pomoč tudi na amaterje, ki so z žrtvovanjem svojega prostega časa omogočili uprizoritev. Zato te predstave ne moremo soditi kot predstavo poklicnega gledališča, prav tako pa ne kot predstavo amaterskega gledališča. Vsekakor pa je treba dati vsem sodelujočim priznanje za njihov trud in napore, da bi se občinstvu čim dostopneje predstavili.
Celjske grofe je kot gost režirala Cirila Medvedova, kateri moramo dati vse priznanje za uspeh, ki ga je dosegla s tako neenotnim igralskim kadrom. Posebno težavo je še predstavljal premajhen oder, ki je oteževal zlasti večje prizore. Režiserki moramo priznati, da je znala oživeti na odru ozračje na grofovskem gradu. Med najboljšimi je bil prizor sojenja Veronike.
Od igralcev je predvsem izstopala trojica Veronika – Herman – Pravdač. To pa je tudi naravno, ker so že izkušeni igralci. E. Stehlikova je kot Veronika ustvarila tragičen lik ženske, ki mora biti žrtvovana, da reši čast grofov. V Hermanu II., ki ga je igral J. Lavrih, smo res videli neizprosnega in krutega grofa, ki je vse življenje strmel le za enim ciljem, povečanjem moči, se pa, ko je usodni korak storjen in Veronika umorjena, zlomi in ostane le starčevska razvalina. J. Zalar je kot Pravdač popolnoma prepričal, posebej pa še v svojem zagovoru Veronike.
Vsi amaterji so se potrudili, toda nekaterim se je videlo, da odra še niso vajeni in je bilo za njihovo igro čutiti režiserjevo roko. Omenili bi predvsem A. Katnika v vlogi gvardijana. S. Vremec je v vlogi patra Gregorja tudi zelo lepo uspel.
Sceno je izdelal ing. arh. Niko Matul in je bila zadovoljiva, čeprav ni bilo mogoče izvesti arhitektove zamisli v celoti. Osvetljava ni zadovoljiva, kar je seveda tudi posledica neprimernih prostorov in nezadostnega svetlobnega parka.
Vsekakor smo s prvo predstavo novega gledališča lahko zadovoljni in smo prepričani, da bi v boljših pogojih ustvarjalci dosegli še več.
Ž/nideršič/ M/artin/, Slovenski poročevalec, 5. 11. 1955.