Čevljarji

V medijih

ČEVLJARJI DELAJO ZGODOVINO
S. I. Witkiewicz: »Čevljarji«; režija Jan Skotnicki

Z izborom gledaliških besedil, ki jih uprizarja na svojem odru, postaja Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice eno najbolj živih, vznemirljivih in zanimivih slovenskih gledališč. To sodbo potrjuje tudi najnovejša predstava tega gledališča, minulo sredo (11. januarja) uprizorjeno delo poljskega avantgardista Stanislawa Ignacija Witkiewicza-Witkacija (1885-1939) »Čevljarji« (»Szewcy«, 1934). Prvo uprizoritev kakega Witkiewiczevega dela v Sloveniji je z izvrstnim prevodom in študiozno dramaturgijo oskrbela prevajalka in dramaturginja Darja Dominkuš, režiral pa gost iz Poljske Jan Skotnicki.
»Čevljarji«, ki jih avtor podnaslavlja kot »znanstveno igro s popevčicami v treh dejanjih« na slovenski oder niso prišli zgolj kot nujna informacija o enem najbolj izvirnih in vse bolj evropsko priznanem ustvarjalcu avantgardnega gledališkega izraza med obema vojnama. Uprizoritev je pokazala, da so »Čevljarji« izjemno aktualna in za naš čas dragocena igra. Takšno delo pa Witkacijevi »Čevljarji« niso samo zato, ker govore o fenomenu nasilnega in revolucionarnega preoblikovanja družbe. Poglavitna vrednost in aktualnost te igre je, da se od začetka zaveda tako nujnosti kot tudi problematičnosti slehernih družbenih preobratov in da vseskozi ve, kako vprašljiva, negotova, če že ne absolutno nemožna je dejanska kakovostna sprememba človeške družbe. Vse to Witkacijeva igra ve že na začetku, pa vendar gre, mora s svojimi tremi čevljarji, predstavniki dela, na pot. Ta pot pa vodi skozi še danes aktualne modele človeške družbe: iz liberalnega kapitalizma oziroma »medle demokracije« kot jo imenuje avtor, skozi fašistično diktaturo v proletarsko revolucijo ter njeno despotsko in – slednjič – birokratsko izrojenost.
»Čevljarji« so vse prej kot enostavna igra: že s svojim bogatim besednjakom, miselno zahtevno metaforiko, predvsem pa s svojevrstnim analitičnim in ironično sintezirajočim pogledom na aktualne probleme človeške družbe, njenih političnih in ekonomskih ureditev je to drzno delo, ki zahteva veliko znanja, da se odpre v sijajen, imanenten teater. Režija Jana Skotnickega je (tudi s pomočjo nujnih in učinkovito potegnjenih dramaturskih črt) na oder postavila čisto, miselno jasno zasnovano, v duhu Brechtove enostavne nazornosti oblikovano uprizoritev, ki ne siromaši zanimive metaforike in učinkovite alegoričnosti Witkacijevih »Čevljarjev«. Tako Skotnicki Witkaciju ne sledi v vse plasti njegove zahtevne inovativne gledališke estetike in teorije, ampak iz nje odbira tisto, kar je po njegovi presoji konstitutivno in kar kot bistveno opredeljuje igro o čevljarjih. Uprizoritev sledi ideji o ljudeh – lutkah ter tako poudarja temeljno misel Witkiewiczevih »Čevljarjev«: družbeni prevrati sami po sebi ne spreminjajo temeljnih položajev človekovega bivanja v svetu, ampak le odvajajo, prevajajo ali obračajo akumulirano družbeno energijo. Za Witkacijeve tri čevljarje ostaja temeljni bivanjski položaj v bistvu nespremenjen v obdobju, ko so sužnji dela, ko jim je delo odvzeto in ko po njem hrepenijo, kot tudi takrat, ko ga kot zmagovalci čevljarske revolucije sami postavijo na piedestal in ga častijo kot opredmeteno vrednoto samo po sebi. Enako usodo, ki jo je v tej duhoviti polemiki do teorije družbenega razvoja in napredka seveda mogoče razumeti kot pot navzdol, kot prakso slikovite deziluzije, doživlja v »Čevljarjih« revolucija. Ta je zagotovo najbolj razvrednotena takrat, ko kot udejanjena ideja dejansko ne osvobaja, ampak fetišizira odnose v družbi.
Tako so »Čevljarji« na odru PDG nekakšen »grand guignol« novejše evropske zgodovine, v optiko ironične deziluzije pomaknjena teorija o revolucionarnem razvoju in napredku družbe. Vse to je v »Čevljarjih« postavljeno na človeške temelje nujnega stremljenja k boljšemu in neizbežne neizpolnjenosti upanega ter dramsko udejanjeno v besedovanju in skozi fizično demonstracijo zgodovinskih interakcij med predstavniki treh družbenih razredov: proletariata (trije čevljarji), plemstva (Kneginja) in buržoazije (Prokurator). V temeljno uprizoritveno zamisel o »velikem lutkovnem gledališču« se učinkovito vključujejo sijajni, v idejo o hkratni prisotnosti različnih zgodovinskih dob (kot temeljno istost in nespremenljivost sveta) nanizani kostumi Alenke Bartl, ki igralca nevsiljivo preoblačijo v nekakšno veliko masko, človeško lutko (asistent kostumografije Meta Sever); nadalje likovno enostavna, igračkasto lahka scena Bore Rotovnika, spretno uvežban gib, ki ga je z igralci naštudiral Matjaž Višnar in glasba Ivana Mignozzija. Sijajnega protagonista je novogoriška uprizoritev »Čevljarjev« dobila v Binetu Matohu kot interpretu Prokuratorja Roberta Scurbija: sprva zdrizasto blaziranega buržuja, nato cinično prezirljivega, nihilističnega duceja in slednjič pasje potuhnjenega zmeneta – ves čas pa nevarno spretnega manipulanta. V ustrezno, nekoliko privzdignjeno držo je svojo igro vodila Mira Lampe-Vujičić kot Kneginja Irina Vsevolodovna in ob njej kot njen lakaj Ferdušenko uglajeni Ivo Barišič. Osrednjo vlogo Sajetana Tempe, čevljarskega mojstra, ki nastopa kot ideolog razrednega boja, je upodobil Sandi Krošl – morda je v iskanju distance in problematiziranja tega lika ustvaril nekoliko preveč starčevsko mehko in premočno karikirano podobo. Imeniten, vseskozi po meri te predstave narejen in v duhovito distanco naravnan je bil nastop Janeza Starine v vlogi Drugega vajenca, prvega pa je igral Milan Vodopivec (preveč enoplastno zagnano, s premalo naivnosti). Manjše vloge so z ustreznimi poudarki oblikovali Tone Šolar kot Hiper – delavec, Stane Leban kot Tiran Pučigobec, Jože Hrovat v vlogah Stražarja in Mladega kmeta ter Matjaž Višnar, Nevenka Vrančič, Sergej Ferrari, Janez Lavrih in Darko Komac.
Jernej Novak, Dnevnik, 17. 1. 1984.