Skoči na vsebino

Ljubomir Simović

Čudež v Šarganu

Ljubomir Simović

Čudež v Šarganu

Čudo u Šarganu

PREMIERA

14. maj 2009 SNG Nova Gorica

Eden najpomembnejših sodobnih srbskih književnikov in član Srbske akademije znanosti in umetnosti Ljubomir Simović (rojen leta 1935 v Užicu) o sebi pravi, da je »samo pesnik, ki je napisal štiri drame«; kljub temu sodi med najvidnejše in največ igrane srbske dramatike.
Simović črpa material za svoja dela v vsakodnevnem, predmestnem svetu (»Te vsakodnevne stvari, to je naš svet,« je zapisal v eseju Kovačnica v Čakovini, 1990) in razvija poetiko navadnega, a to navadno, stvarno vedno vsebuje tudi čudežno, fantastično, mitsko … Tako pesnik ustvari kompleksno, polno, večplastno podobo sveta, sveta, ki ohranja poezijo in zagonetnost ter razkriva arhetipsko. »Univerzalno polaga jajca v vsa gnezda,« je zapisal avtor.
Čudež v Šarganu se odvija leta »tisočdevetstošestdesetinnekaj« v »kafani« Šargan na periferiji Beograda, oziroma v beznici, polni mišjih lukenj in oken, ki se ne zapirajo; v njej se zbirajo ljudje, ki sanjajo o povsem prizemnih, že kar banalnih stvareh, a vendarle teh sanj niso zmožni uresničiti. Do sreče jim vedno »le malo« zmanjka … Simović je z njimi uspel ustvariti verodostojno podobo življenja v predmestju, sliko mišljenja in mentalitete likov, ki povečini pripadajo pomanjkljivo izobraženemu in moralno ne preveč stabilnemu sloju, ki ga je dostojno in plemenito življenje nekako zaobšlo – v tem so Simovićevi liki tragični in komični hkrati. Vzporedno z zgodbo »malih ljudi« se odvija zgodba dveh »živih mrtvecev«, vojakov iz prve svetovne vojne, ki ju iskanje pravice pripelje v sodobni čas. Oba toka dogajanja povezuje čudežna figura – Berač z nadnaravnimi sposobnostmi …
Ljubomir Simović je svojo drugo igro, Čudež v Šarganu, napisal leta 1975 in jo ponudil znamenitemu beograjskemu gledališču Atelje 212; v režiji Mire Trailović so jo še isto leto izjemno uspešno uprizorili. Krstni postavitvi so v kratkem sledile številne postavitve v gledališčih nekdanje Jugoslavije, tudi leta 1976 v mariborski Drami SNG, in sicer v prevodu Franceta Forstneriča in režiji Voje Soldatovića. Kasneje je na slovenskem odru zaživela le še Simovićeva igra Potujoče gledališče Šopalović, in sicer leta 1986 v Möderndorferjevi režiji prav na novogoriškem odru.


V moj način izražanja očitno spada tudi nekakšen »realizem«. (Predmeti, kot so šajkača, korito, steklenica, vodna črpalka, hrastova miza, vrvi, dalija so del mojega scenskega rokopisa. To je moja abeceda. Odstraniti te »znake« pomeni odstraniti tudi tisto, kar je z njimi izpisano.) Hkrati pa so v teh dramah dogodki, liki, odnosi, ki jih je mogoče imeti za »nerealne«, »nadrealne« ali, kakor pravijo nekateri, »fantastične«. Preden začnemo obdelovati (ali izpuščati, v tem primeru) ta »realistični« sloj, je treba videti, v kakšnem odnosu je »realno« s »fantastičnim« in »nerealnim«. Najprej, v gledališču, kot si ga predstavljam, je dolžnost »realnega«, poleg drugega, da vsebuje »nerealno« ter v predstavi dokazuje in omogoča realnost tega »nerealnega«. Šop redkvic je lahko dovolj, da neverjeten prizor postane verjeten. Če torej izpustimo en sloj, pustimo tudi drugega brez podlage. Drugič, ko slišim govoriti, da so v teh dramah elementi fantastike, me ima, da bi rekel: ni jih. Ni jih, ker fantastika ne obstaja: samo naše občutenje stvarnosti poskuša biti širše od privajenega. Lahko tudi sprejmem termin »fantastično«, vendar s pripombo, da me »fantastično« ne zanima v fantastičnem, temveč v realnem in konkretnem svetu. Kakor me tudi »univerzalno« ne zanima v abstraktnem svetu in kot abstrakcija. Zato se vprašam: kje bom našel univerzalno, če ga ne iščem v krivoreškem avtobusu in kovačnici na Čakovini? In zato pravim: univerzalno leže jajca v vsa gnezda.
Ljubomir Simović

 

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

Poetično komedijo z naslovom Čudež v Šarganu, delo enega od najvidnejših sodobnih srbskih književnikov Ljubomirja Simovića, je režiral Primož Bebler. Ta se je kot režiser in nekdanji dolgoletni umetniški vodja tako poslovil od novogoriškega gledališča z odrsko učinkovito postavitvijo, v kateri je izostril vprašanje človekovega trpljenja in odlično ujel pretanjen Simovičev smisel za prepletanje tragičnega in komičnega.
Sedem slik /…/ je povezal z umirjenim, skorajda vzvišenim ritmom dogajanja, ki ga na trenutke prevrtijo izbruhi komičnega. Časovno in prostorsko konkretnost, umeščeno v gostilno na obrobje Beograda iz šestdesetih let, je omejil zgolj na nekaj poudarkov, denimo v glasbi in songih Mirka Vuksanovića ter scenografiji Pietra Lantierija. Od gostilne, v kateri se srečujejo protagonisti in vsak po svoje iščejo srečo, je tako ostal le velik polkrožen šank, od gledalcev ločen z manjšo klančino vzdolž celotnega odra. Ta simbolizira tudi vmesni prostor, ki ločuje stvarni svet od sveta domišljije. Oba povezuje berač čudodelnik, ki nase prevzema bolečino in rane posameznikov, z dimenzijo mitskega ga je oblikoval Radoš Bolčina, vendar s takšno dobroto povzroča zgolj še večje trpljenje. Domiselno sta rešena lika duhov veteranov iz prve svetovne vojne, ki iščeta pravico in mir in se v pronicljivi interpretaciji Iva Barišiča in Primoža Pirnata pojavljata zgolj na filmskem posnetku.
Čudež v Šarganu se odvija skozi številne drobne prizore iz vsakdanjega življenja ljudi brez družbene moči, ki jih je trinajstčlanski igralski ansambel oživil v polnosti antijunakov, razpetih med dobrim in zlom. Njihova občutja tragičnega neopazno polzijo v absurd, preskočijo v komično in se ponovno vračajo v dramo in tragedijo. Omenimo prizor, ko natakarica Cmilja, ki jo je žlahtno oblikovala Ana Facchini, zapeljuje lopova, nastopača Andjelka, Gorazda Jakominija, nato pa v zanosu ljubezni prepeva in zanj pripravlja hrano, čudodelni ljubezenski napoj, ki pa na Andjelka ne deluje.
Novogoriški Čudež v Šarganu namreč ne verjame v čudeže, verjame pa v ljudi. Njegovi protagonisti ne rabijo čudodelnika, saj svoje usode lahko spreminjajo zgolj sami.
Lea Širok, Radio Slovenija I., 16.05.2009

Med protagonisti je v vlogi dobrodušne, radožive in življenjsko izkušene gospodarice Šargana Ikonije ustvarjalno zaznamovala štiri desetletja svojega žlahtnega igralskega ustvarjanja Teja Glažar. Vlogo gostilniške »animirdame« Gospave je v smeri že nekoliko odslužene, a še vedno temperamentne prostitutke izostrila Zvezdana Mlakar. Dobrodušnost in naivnost »deklice za vse« s podeželja, točajke Cmilje, je prispevala Ana Facchini, njeno vzporedno podeželsko naivno različico občasne obiskovalke Jagode pa Marjuta Slamič. Ostro stilizirane podobe stalnih gostilniških gostov so prispevali Gorazd Jakomini kot predmestni lahkoživec in mali lopov Andjelko, Blaž Valič kot prilagodljivi in izdajalski družbeni aktivist Mile, Iztok Mlakar kot odljuden in ves čas v časopise zatopljen Stavra ter Stane Leban kot ostareli in nekoliko zgubljeni Potepuh. Milan Vodopivec je prispeval karikaturi odstavljenega »človeka z govorniškega odra« Vilotijevića, ki je v trenutku lastne groze sposoben videti celo solunska mrliča z bližnjega pokopališča, in profesionalno brezčutnega Preiskovalnega sodnika. Vlogo klošarskega Berača, čigar trpljenje in žrtev sta sicer zaman, a ne brez sporočila, je notranje intenzivno upodobil Radoš Bolčina. Projicirani podobi krivično pobitih srbskih vojakov, Manojla in Tanaska, sta z zagrobno tragikomičnostjo napolnila Ivo Barišič in Primož Pirnat, podobo Sence pa je prispevala Dušanka Ristič.
Slavko Pezdir, Delo, 16.5.2009.

Na drugi strani pa /op.: režiser/ poskrbi za nekatere pevske izstope, med katerimi je v razigrani izvedbi komičen tisti Ane Facchini, kot poroko sanjajoče natakarice Cmilje, ki s svojo veliko bolj prizemljeno, življenjsko izkušeno in tudi malce pikro delodajalko Ikonijo v interpretaciji Teje Glažar tvori pravo jedro Šargana. Posebno in sporočilno odločilno vlogo nosi »neverjetno star« Berač, ki nase prevzema rane drugih, do konca ne vedoč, da jim njegovo samaritansko dejanje še zdaleč ne koristi. V njegovi vlogi izoblikuje Radoš Bolčina enigmatično figuro, ki s seboj prinese svoj čas, s povzročanjem »čudežev« pa zveže tudi različne časovne realnosti.
Ana Perne, Dnevnik, 18.5.2009.