Čudež v Šarganu

V medijih

Poetično komedijo z naslovom Čudež v Šarganu, delo enega od najvidnejših sodobnih srbskih književnikov Ljubomirja Simovića, je režiral Primož Bebler. Ta se je kot režiser in nekdanji dolgoletni umetniški vodja tako poslovil od novogoriškega gledališča z odrsko učinkovito postavitvijo, v kateri je izostril vprašanje človekovega trpljenja in odlično ujel pretanjen Simovičev smisel za prepletanje tragičnega in komičnega.
Sedem slik /…/ je povezal z umirjenim, skorajda vzvišenim ritmom dogajanja, ki ga na trenutke prevrtijo izbruhi komičnega. Časovno in prostorsko konkretnost, umeščeno v gostilno na obrobje Beograda iz šestdesetih let, je omejil zgolj na nekaj poudarkov, denimo v glasbi in songih Mirka Vuksanovića ter scenografiji Pietra Lantierija. Od gostilne, v kateri se srečujejo protagonisti in vsak po svoje iščejo srečo, je tako ostal le velik polkrožen šank, od gledalcev ločen z manjšo klančino vzdolž celotnega odra. Ta simbolizira tudi vmesni prostor, ki ločuje stvarni svet od sveta domišljije. Oba povezuje berač čudodelnik, ki nase prevzema bolečino in rane posameznikov, z dimenzijo mitskega ga je oblikoval Radoš Bolčina, vendar s takšno dobroto povzroča zgolj še večje trpljenje. Domiselno sta rešena lika duhov veteranov iz prve svetovne vojne, ki iščeta pravico in mir in se v pronicljivi interpretaciji Iva Barišiča in Primoža Pirnata pojavljata zgolj na filmskem posnetku.
Čudež v Šarganu se odvija skozi številne drobne prizore iz vsakdanjega življenja ljudi brez družbene moči, ki jih je trinajstčlanski igralski ansambel oživil v polnosti antijunakov, razpetih med dobrim in zlom. Njihova občutja tragičnega neopazno polzijo v absurd, preskočijo v komično in se ponovno vračajo v dramo in tragedijo. Omenimo prizor, ko natakarica Cmilja, ki jo je žlahtno oblikovala Ana Facchini, zapeljuje lopova, nastopača Andjelka, Gorazda Jakominija, nato pa v zanosu ljubezni prepeva in zanj pripravlja hrano, čudodelni ljubezenski napoj, ki pa na Andjelka ne deluje.
Novogoriški Čudež v Šarganu namreč ne verjame v čudeže, verjame pa v ljudi. Njegovi protagonisti ne rabijo čudodelnika, saj svoje usode lahko spreminjajo zgolj sami.
Lea Širok, Radio Slovenija I., 16.05.2009

Med protagonisti je v vlogi dobrodušne, radožive in življenjsko izkušene gospodarice Šargana Ikonije ustvarjalno zaznamovala štiri desetletja svojega žlahtnega igralskega ustvarjanja Teja Glažar. Vlogo gostilniške »animirdame« Gospave je v smeri že nekoliko odslužene, a še vedno temperamentne prostitutke izostrila Zvezdana Mlakar. Dobrodušnost in naivnost »deklice za vse« s podeželja, točajke Cmilje, je prispevala Ana Facchini, njeno vzporedno podeželsko naivno različico občasne obiskovalke Jagode pa Marjuta Slamič. Ostro stilizirane podobe stalnih gostilniških gostov so prispevali Gorazd Jakomini kot predmestni lahkoživec in mali lopov Andjelko, Blaž Valič kot prilagodljivi in izdajalski družbeni aktivist Mile, Iztok Mlakar kot odljuden in ves čas v časopise zatopljen Stavra ter Stane Leban kot ostareli in nekoliko zgubljeni Potepuh. Milan Vodopivec je prispeval karikaturi odstavljenega »človeka z govorniškega odra« Vilotijevića, ki je v trenutku lastne groze sposoben videti celo solunska mrliča z bližnjega pokopališča, in profesionalno brezčutnega Preiskovalnega sodnika. Vlogo klošarskega Berača, čigar trpljenje in žrtev sta sicer zaman, a ne brez sporočila, je notranje intenzivno upodobil Radoš Bolčina. Projicirani podobi krivično pobitih srbskih vojakov, Manojla in Tanaska, sta z zagrobno tragikomičnostjo napolnila Ivo Barišič in Primož Pirnat, podobo Sence pa je prispevala Dušanka Ristič.
Slavko Pezdir, Delo, 16.5.2009.

Na drugi strani pa /op.: režiser/ poskrbi za nekatere pevske izstope, med katerimi je v razigrani izvedbi komičen tisti Ane Facchini, kot poroko sanjajoče natakarice Cmilje, ki s svojo veliko bolj prizemljeno, življenjsko izkušeno in tudi malce pikro delodajalko Ikonijo v interpretaciji Teje Glažar tvori pravo jedro Šargana. Posebno in sporočilno odločilno vlogo nosi »neverjetno star« Berač, ki nase prevzema rane drugih, do konca ne vedoč, da jim njegovo samaritansko dejanje še zdaleč ne koristi. V njegovi vlogi izoblikuje Radoš Bolčina enigmatično figuro, ki s seboj prinese svoj čas, s povzročanjem »čudežev« pa zveže tudi različne časovne realnosti.
Ana Perne, Dnevnik, 18.5.2009.