Deseti brat

V medijih

DESETI BRAT – USPEŠEN START NOVE GLEDALIŠKE SEZONE

V četrtek, 12. oktobra je Primorsko dramsko gledališče že devetindevetdesetič odprlo vrata obiskovalcem svojih premier. Letošnjo, XVIII. sezono od ustanovitve in IV. od profesionalizacije 1969. leta je začelo s predstavo Desetega brata J. Jurčiča v dramatizaciji A. Inkreta in režiji Andreja Stojana, ki je priredbo dopolnil in posodobil z verzi I. Roba iz njegove istoimenske travestije.
Poskus, močno nevsakdanji za vsakogar, ki nosi v sebi tradicionalno-historicistično predstavo o Jurčičevem Desetem bratu, ovešeno s folkloristično-sladkobnimi romantičnimi rekviziti preteklega stoletja. Za vsakogar, ki pojmuje ljudsko igro kot uprizarjanje romantične dediščine »zares«, s primesmi romantičnega realizma na odru, ki daje rahlo zaprašenim motivom in zgodbam nadih »resničnosti« in omogoča nekontrolirano »vživljanje« v pozitivne – »dobre« like, njih usodo, zmago ali nezasluženi poraz, ki omogoča solzavost dela in »solznost« nekritičnega občinstva. Zato nevsakdanji poskus, zato – na svoj način – tvegan poskus. Zdi se mi, da smo eni in drugi – ustvarjalci predstave in gledalci – preizkus, ki je bil postavljen s tem odrskim eksperimentom, dobro prestali.
Ustvarjalci predstave: režiser, scenograf, kostumograf, igralci in glasbeni mojster so nas spretno vodili skozi zgodbo veselo-žalostne igre na Slemenicah, na Polesku in v vasi Obrhku in nam mikavno predstavljali posamične osebe, znane že izza mladih let – plahega ljubimca Lovreta Kvasa, ki ga je igral Ivo Barišič; odločno grajsko gospico Manico, ki ji je posodila postavo, ljubek nasmeh in pravšnji glas Mateja Glažarjeva; graščaka Benjamina, dr. Venclja in skopega Miho izpod gaja v interpretaciji Lacija Cigoja; osornega Marijana – igral ga je Matjaž Turk; zdravnikovo Maričko Dragice Kokot-Šolarjeve; prekanjenega Piškava Ernesta Zege; zapitega strica Dolefa Sergeja Ferrarija; Obrščakinjo in kmečko dekle Micko Brede Urbičeve; Dražarjevega Franceljna – igral ga je Feri Camplin, Mežona Jureta Kavška in kmetov Ludvika Hvale in Zvoneta Meničanina. Stane Leban in Tone Šolar pa sta nam ustvarila dva polna in sočna ljudska lika – Desetega brata Martinka Spaka in Krjavlja, ki sta nas s svojo impresivno igro zapredla v vzdušje prave, neponarejene ljudske pripovedi.
Ivanu Mignozziju je uspelo ustvariti v svežih ritmih s prijetno melodijo rahlo parodičen zven minulega stoletja, Milena Kumarjeva z odgovarjajočimi kostumi in Vladimir Rijavec s hudomušno idejo stiliziranega lectovega srca kot scenske osnove pa sta podprla režiserjevo težnjo, izpeljati dogajanje sočasno na dveh ravneh: z malce dobrohotnega posmeha nas je vodil skozi klasično zgodbo o ljubezni in intrigah z verzi Ivana Roba – interpoliranimi pred vsako dejanje, kot pet in govorjen komentar pa nas je vračal v najbližjo preteklost in ni dopustil, da bi se nam aktivirali solzni mešički.
Občinstvo je uprizoritev v celoti simpatično sprejelo. O tem pričajo aplavzi na vseh dosedanjih predstavah, o tem priča rekorden obisk, ki se po peti predstavi bliža tisočemu gledalcu. O tem pričajo vprašanja in pozivi: Kdaj boste spet igrali? Pridite z Desetim bratom tudi k nam!
Zares obetaven začetek sezone, ki jo Primorsko dramsko gledališče nadaljuje – upajmo, da enako uspešno – že včeraj je namreč uprizorilo jubilejno 25. premiero v času svojega poklicnega delovanja – dramo Vitomila Zupana, Bele rakete lete na Amsterdam.
Primorske novice, 20. 10. 1972.