Dež in Vihar

V medijih

MERTON HODGE: DEŽ IN VIHAR
Ob četrtkovi premieri v Goriškem gledališču

Merton Hodge bi svoje delo »Dež in vihar« lahko čisto drugače poimenoval. V njem namreč ne gre za kakšen poseben duševni »dež in vihar«, kakor bi nepoučen človek sklepal, marveč za več ali manj realistično sliko iz študentskega življenja v nekem mestu na Škotskem. Pred nami se zvrsti galerija tipov od »študentske matere« Macfiejeve, ki hoče imeti na stanovanju »za vsak slučaj« vedno le medicince, preko lenega Gilberta Raymonda, ki ga bolj kot medicinske knjige zanimajo steklenice piva in anatomska zgradba teles (seveda ženskih), pa do vzglednega študenta Charlesa Trittona in dr. Paula Duhamela, Francoza, ki je voljan deliti nasvete za študij mladim medicincem in katerega filozofijo bi lahko strnili v en stavek – samo enkrat živimo. Druge osebe, ki so vpletene v zgodbo, če izvzamemo modelirko Anno Hargreavesovo, so bolj ali manj slučajni gosti v študentovskem domu gospe Macfiejeve.
Pred nami se na odru odvija življenje ene študentske generacije. Več kot resnih je v njem smešnih prigod. Čisto vsakdanje bi potekalo to življenje, če bi dr. Duhamel ne bil prijatelj Anne Hargreavesove in če ne bi prišel v ta »študentski dom« Charles Tritton iz Londona, kjer je pustil že izbrano nevesto. Ta Charles Tritton na svojo londonsko nevesto, ki je njegovo pravo nasprotje, polagoma pozabi in se duševno zbliža z Anno Hargreavesovo, h kateri se po dokončanih študijih in materini smrti tudi vrne.
Ne iščimo torej v uprizorjenem delu kakih pomembnih odkritij niti satiričnih osti, pač pa sprejmimo ga kot lahkoten prikaz študentskega življenja.
Vodstvo gledališča je zaupalo režijo Stanetu Potočniku, absolventu Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani. V splošnem je bila režija dovolj invenciozna, vendar naj poudarimo, da delo ni režijsko preveč zahtevno. Tudi scenska zasnova Borisa Markiča je bila dobra in kaže, da je gledališče dobilo v Markiču, ki se je kot scenograf v njem že nekajkrat predstavil, dobrega delavca.
Posamezne vloge je vodstvo gledališča zaupalo našim starim znancem, stalnim sodelavcem gledališča. Par Tritton-Hargreavesova sta odigrala Sergej Ferrari in Anica Drekonjeva. Njuna igra je bila umirjena in notranje poglobljena. Marija Paravanova, ki smo jo doslej srečavali na odru kot ljubimko ali mlado ženo, je tokrat nastopila v vlogi stare gospe Macfiejeve. Študenta Raymonda in Williamsa sta odigrala Stane Leban in Vinko Lipičar, dr. Duhamela pa Jurij Buda. Igra vseh treh je bila na višini dosedanjih njihovih vlog. Željko Humar je to pot uspešno tolmačil vlogo sodobnega ameriškega mladega »svetovljana«, Zofka Slokarjeva mladostno ljubezen Trittona, Mirko Jug pa mladega zelenca, medicinca Morgana. Njihove vloge, ki niso bile igralsko bogve kako zahtevne, so bile dovolj učinkovito odigrane.
Uprizoritev je vzbudila med občinstvom dovolj zanimanja. Gledališče bo v kratkem organiziralo nekaj gostovanj, ki bodo nedvomno deležna zaslužene pozornosti.
Primorske novice, 20. 3. 1959.