Dogodek v mestu Gogi

V medijih

VSE VSEM NA OČEH
Prignana grotesknost in trzava seksualnost

Režiser Mile Korun se rad vrača k istim domačim besedilom, tudi Grumovo Gogo zdaj podpisuje že drugič. V novogoriški uprizoritvi najprej zbode v oči mogočen, kot iz velikih kamnitih blokov sestavljen zid, ki po diagonali preseka prizorišče in odstopa od sicer uveljavljene in sugerirane scenografije Goge (scenografka je Janja Korun). Večina dosedanjih postavitev je sledila napotku, da si gledališke osebe kukajo v lonce in intimo, da sta gleduštvo in ogroženost posameznika glavna štimunga Goge. Tokrat je množica večinoma ves čas na odru, vsi bolj ali manj vse gledajo in vidijo, sladostrastno, v trenutkih, ko bi morali reagirati, pa tudi nekako brezbrižno, brez volje za poseganje in korekcijo dejanj drugih. Predvsem pa radi prisluškujejo, kaj se dogaja na drugi strani zidu. Vsa Goga je ena sama celica, ljudje živijo zazidani vanjo, na drugi strani, onstran, rečeno grumovsko, pa je nekaj skrivnostnega, na kar se odzivajo zdaj hrepeneče, zdaj željno prisluškujoče, pa spet bolj ali manj nepotešeno – na drugi strani ni ničesar (kar bi bilo mogoče slišati, se prebiti skozi, onstran).
Korunova Goga je tako dogajanje, odnosi med osebami, zraven pa na stolih, takšnih iz vrtca, premajhnih in barvastih, kar komentira zakrčenost, infantilnost, množica, javnost. Nekje ob robu je postelja, pravzaprav njen okvir brez žimnice, po kateri se plazi Prelih (Ivo Barišič) in na katero se potem priklene, Hana pa si ga oprta kot breme in kot brezvezen, neuporaben, balasten rekvizit. Neuporaben in neuporabljen. Korunova interpretacija je blizu tistim, ki iščejo v nemogočem spolnem odnosu med moškim in žensko ključ za razumevanje Goge. Tako so najbolj poudarjeni in v ospredju tisti prizori, v katerih Hana skozi zgodbo o prijateljici govori o lastnem posilstvu in nezmožnosti, da bi pretrgala s posiljevalcem, s čimer se posestri s pripovedovalko, ki čuti enako. Tudi Afra je v sporu z žensko, ki je nekoč lahko zapeljala moškega in zdaj trpi. Atmosfero tako sestavlja kup drobnih, opolzkih, v agresivno, polaščevalno erotiko, večinoma enostransko usmerjeno, in v tem novogoriška Goga močno spominja na ozračje iz romanov Berte Bojetu.
Hkrati gradi režija na drobnih potujitvah, Hana recimo med govorom o preoblačenju ždi z brisačo na tleh in se ovija vanjo, pihalci s podoknico tolčejo na prazne škatle pihalnih inštrumentov, enak je tudi odhod in prihod igralcev, zdi se, da so hkrati opazujoča, napeta množica, ki čaka dogodek, ki ga ni in ga ne more biti, hkrati pa so tudi igralci, ki si med sabo, saj je premiera, čestitajo sproti za vsak nastop. Edini izhod iz kletke je izstop iz vloge, odhod v privatnost.
Igralsko je predstava do konca ekspresivna, stil igre spominja na nemške neme filme iz tridesetih, na Nosferata in podobne, z namazanimi ustnicami in pobeljenimi obrazi so Gogovci napol zombiji in napol klovni, z odsotnimi in tudi paranoidnimi, opolzko poželjivimi pogledi, z obsesivnimi repeticijami besed in rušenjem sintakse, občasno z zamolklimi, grlenimi glasovi na robu človeških, blaznih (Gapit in njegova Lutka Helena Peršuh). Med galerijo dobrih in grotesknih vlog je najbolj učinkovita Ana Facchini kot Hana, ves čas z nekako vihravim in veselo spačenim obrazom, hitrim, pospešenim, paničnim govorom, ki ga nenehno prekinjajo tiki, zresnitve, ki jih žene tesnobnost pred ponovitvijo posilstva, vse jo preplavlja sredi stavka, hkrati pa igra tudi na navzoče Gogovce; dobro premišljena in natančno potujena vloga.
Matej Bogataj, Dnevnik, 15. 10. 2001