Dolgega dneva potovanje v noč

V medijih

GLOBINE ČLOVEŠKE NOČI

Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici je v četrtek zvečer z odlično postavitvijo O'Neillove drame Dolgega dneva potovanje v noč končalo letošnjo gledališko sezono, verjetno eno najznamenitejših in v ustvarjalnem smislu najučinkovitejših sezon doslej. Postalo je solidno in uspešno repertoarno gledališče, čeravno zadaj (hote?) ni izoblikovalo smeri, ki naj nakazuje pot v prihodnje. A dve dejstvi sta več kot očitni: letošnji repertoar je vseskozi razkrival najbolj krute bivanjske dileme posameznika v svetu, ki s svojo neprizanesljivostjo, brutalnostjo, marsikdaj prisilo in ne nazadnje odtujenostjo onemogoča izpolnjevanje njegovih konceptov, ter – gledališče se je v tej sezoni izrazito posvetilo igralski ustvarjalnosti ter vseskozi dokazovalo uspešno umetniško rast ansambla. In skozi ti dve dejstvi je tudi razvidno, da so poti Primorskega dramskega gledališča za naprej široko odprte.
Zadnja premiera v tej sezoni je bila v celoti potrditev zapisanega, bila je konec koncev tudi credo obdobja, ki ga je v umetniškem smislu vodil Dušan Mlakar (kajti ta sezona je bila v repertoarnem pogledu še zmeraj v glavnem njegova, medtem ko bomo že prihodnjo sezono lahko v celoti šteli kot sezono Maria Uršiča). Če je bilo prej zapisano namen dosedanjega umetniškega vodstva gledališča, je brez pridržkov mogoče zapisati, da se je ta namen (tudi ob zadnji predstavi) v celotni izpolnil.
Dolgega dne potovanje v noč Eugena O'Neilla je moralo na ponovitev v slovenskem gledališkem prostoru čakati skoraj 27 let (Drama SNG v Ljubljani ga je v režiji Slavka Jana uprizorila konec oktobra 1957. leta), nova generacija gledališčnikov in gledalcev pa mora kljub radikalnim pretresom v dramski literaturi in gledališki izrazitosti vmesnega časa, O'Neillu znova priznati veliko umetniško moč pri oblikovanju psihološke analize človeka v nemočnih trenutkih med dnevom upanj in nočjo resnice. Mogoče se danes to brezkompromisno in dosledno vrtanje po zadnjih odtenkih človekove biti ne zdi več tako kruto (kot je to opazila kritika ob prvi uprizoritvi v Drami), a pretresljivo ostaja še zmeraj prav zaradi človekove zakoreninjenosti v samem sebi, svoji preteklosti in okolju, iz katerega je izšel.
Znano je, da je Dolgega dneva potovanje v noč v zasnovi najbolj avtobiografsko O'Neillovo delo, drama, ki razkriva življenjsko usodo njegove družine, a ta podatek dandanes kvečjemu opozarja na veliko ustvarjalno moč avtorja, ki je znal spregovoriti predvsem o usodni povezanosti ljudi, ki jim je skupen njihov neuresničen in neuresničljiv življenjski sen. Stari James Tyrone živi vseskozi v strahu pred ubožnico, zaradi spomina na revščino v otroštvu; zaradi tega strahu se je začel ukvarjati s kupčijami in zaradi njega je opustil svojo kariero velikega igralca. V Novi Gorici ga igra Sandi Krošl. Ustvaril je odlično igralsko podobo človeka, ki ga je obsedlo skopuštvo, ki se ga v svoji človeški mehkobi celo zaveda, a se mu, tudi ko gre za sinovo življenje, ne zna odreči. Človeško pretresljiva je njegova izpoved o otroštvu. Žena Mary se je nekdaj zaljubila v tega velikega zvezdnika in ga potem »nekaj časa ljubila«, toda življenje z njim jo je odrinilo v nepotrebno revščino in osamljenost pred družbo, umrli otrok pa jo je opomnil na praznost njenega življenja in na izgubljeno iluzijo o veliki pianistki. Marjanca Krošlova jo je igrala z izjemno subtilnim občutkom za niansiranje psiholoških stanj, ki jim samo še morfij pomaga do določene mirnosti in upanja, da ni vse zavoženo. Odlični so njeni prizori, ko niha med sovraštvom in ljubeznijo, ves čas povezani z njeno veliko človeško nemočjo. Starejši sin Jimmy je sledil zvezdništvu očeta in ga ni nikoli dorasel, njegovo življenje je vse bolj podobno postopaštvu, vendar vseskozi v sovražnem zavedanju, da je kriva družina, iz katere je izšel. Bine Matoh je oblikoval odločnega, mestoma ostrega mladeniča, ki v permanentnem sovraštvu do svojega rodu vidi vso zlaganost in strah pred resnico, a si tudi sam ne zna in ne more pomagati. Drugi sin Edmund je bolnik, jetiko bi lahko ozdravil očetov denar, a tega ni, pred materjo mora bolezen skrivati, poti išče v temačni poeziji smrti. Igra ga Jože Hrovat z mirnim, skoraj stoičnim sprijaznjenjem z usodo, ki ji ni videti rešitve, z nežno nemočno ljubeznijo do sveta, ki je v strahu pred resnico umrl že pred njim. Ob tem odličnem igralskem kvartetu, ki je na premieri učinkovito razrešil tudi najtežje pasti izjemno zahtevnih vlog, igra epizodno vlogo služkinje Cathleen z nekaj lepimi nastopi Nevenka Sedlar: zdrav, naraven, preprost človek nekega drugega okolja.
Režiser Dušan Mlakar se je v tej postavitvi docela odrekel vsakršnih zunanjih učinkov: izredno subtilno je vodil to igro dialoga, psihičnih stanj in vse bolj navzoče temačnosti značajev v čudovito uglašeni kompoziciji odrske besede, zamolkov in tišin. Potovanje v noč ima svoj svetli žarek mogoče samo v nekem jutru daleč v preteklosti.
Ustrezna sodelavca je imel v scenografu Niku Matulu in kostumografinji Alenki Bartl (ob asistenci Mete Sever). Posebej pa gre omeniti tudi jezikovno predelavo prevoda Mire Mihelič, ki ga je režiser skupaj z lektorjem Srečkom Fišerjem prilagodil sodobnemu odrskemu govoru.
Vsekakor je to natančna, študiozna, zahtevna predstava, ki že zaradi svoje kompozicije, ki jo v današnjem domačem gledališču redko srečujemo, učinkuje z naravnostjo odrske sporočilnosti.
Vladimir Kocjančič, Delo 19. 5. 1984.