Don Juan

Tragikomedija o Don Juanu je krstno uprizoritev doživela leta 1665 v gledališču Palais-Royal. V njej je Molière prikazal neustavljivega zapeljivca, lažnivca, prevaranta in morilca, ki ne pozna občutka krivde; zanj ne obstajata ne greh ne pokora, ravna natanko tako, kot mu narekuje njegova sebičnost, in se ne ozira na domnevno voljo nebes. Njegovemu neustavljivemu šarmu je podlegla tudi donja Elvira: s silo svoje strasti jo je iztrgal iz samostana in se poročil z njo. A ker njegovo poželenje po vsaki zmagi kmalu usahne, se po poroki že ozira za drugimi. Elvirina brata zasledujeta zapeljivca, ki je onečastil zakon in osramotil donjo Elviro; zadoščenje za razvratno življenje pa terjajo tudi sama nebesa.

Uprizoritev se sprašuje o posameznikovi svobodi v sodobnem svetu ter o mejah te svobode v okvirih družbene morale. Ti okviri naj bi bili prostor, znotraj katerega je mogoče živeti človeka vredno življenje. Don Juan jih ne pozna: je utelešenje človekove divjosti, egoizma, narcisizma, zvestobe zgolj samemu sebi, vsega tistega, kar si civilizirana družba prizadeva zatreti ali vsaj obvladati. Ravna, kot da nad njim ni ničesar, in morda je ravno zaradi tega tako privlačen. Don Juan gotovo ni človek, po katerem bi se družba lahko zgledovala, če se noče ujeti v lastno zanko. Vendar čas, v katerem živimo, neusmiljeno producira nove in nove Don Juane. Kako ohraniti človeka in njegovo osebno integriteto, ko se svet v imenu svobode vedno bolj nagiba k Don Juanovim vrednotam? O tem se, prvič na našem odru, sprašuje mladi režiser Daniel Day Škufca.