Don Juan ali Kamnita gostija

V medijih

MOLIÈROV DON JUAN V TAUFERJEVI REŽIJI NOVOST IN IZZIV

Don Juan ali gledališki esej o hinavščini, sprenevedanju, oportunizmu in laži v sodobnem svetu, v času, ki ga živimo, v človeku. Nova drzna postavitev Molièrovega temeljnega dela je v Primorskem dramskem gledališču prvenstveno izčiščevala osrednjo filozofsko vsebinsko ost in se v zamisli režiserja Vita Tauferja manj ukvarjala z »osvajalskimi« čari sedaj že mitološke in mitotvorne osebnosti.
Taufer se je odločil za sodobno branje Molièra, scensko, kostumsko, govorno premaknil prvotni tloris 350 let naprej (prva uprizoritev Don Juana je bila leta 1665), pri tem izločil vse tiste elemente, ki bi lahko s svojim vejevjem zakrivali osnovno povednost in prepričanje. Nastala je s tem predstava, ki posega zdaj v nadrealistično kroglo, v nekakšen Dalijev slikarski svet, ki ponazarja lahkotnost in igro (ogromni teniški loparji), zdaj v monumentalnost (dolgi ostri meči kot stebri), inscenacija se je ves dolgi triurni čas dogajala na odprtem, v temnejšo senco ovitem odru, pri čemer je izrabljala ves prostor, tako v horizontali kot v vertikali, olupljena domala vsakršnih scenskih elementov. V ozadju velik keramični čajnik, ki se spremeni v svetilnik na bregu prostranega morja, stola in miza in klopica za kesanje. In potem vseskozi tobačni dim, ki so ga domala vsi nastopajoči puhali, je zarisoval meglice, kot da si je vzel Taufer za izhodišče Sganarelovo uvodno besedo: »Naj Aristotel in vsa filozofija z njim govori, kar hoče, čez tobak ga ni; to je strast plemenitih ljudi in kdor živi brez tobaka, ni vreden življenja.«
Ta očesna podoba ogromne prostornine je lepo udarjala povedne elemente in osrednjo arijo novogoriškega Don Juana. Gre za negacijo vsega: metafizike, filozofije, boga, ljubezni. Šlo je za poglabljanje diabolično votlega, v katerem ni prostora za čustvo, marveč le za hlinjenje in preoblačenje človeškega za dosego fizičnih in psiholoških uživaških ciljev. Zato je uprizoritev zastrašujoča podoba našega sveta, soočenje s praznino in hladom. Don Juana v ničemer ni mogoče primerjati s Casanovo, v mnogočem s Faustom. In s temo in s kamnom.
Radoš Bolčina je v naslovni vlogi vlekel niti predstave z izrazito sodobnimi, v filmsko zvezdništvo obrnjenimi potezami. Smotrno je stopnjeval lok svoje notranje razuzdanosti, ga razpotegnil od uživaške osvajalske razposajenosti do srhljive mefistovske izprijenosti, potenciral negacije moralnih čeri in se začel spopadati z bogom in božjim, vso zbranost osredotočal potem v izziv z nebesi, brez vsakršnega dvoma, premočrtno, kot da bi hotel dokazati svojo premoč nad nevidnimi silami, nad duhovi in strahovi. Njegov Don Juan je izklesan iz enega samega kosa, v njegovem svetu ni prostora za dvom, prihodnost je le v iskanju še večjih izzivov, ki segajo v metafizičnost in njeno popolno odklanjanje. Skrajno stopnjo tega pohoda doseže v končnem monologu, ki ga ne namenja Sganarelu oziroma odru, marveč občinstvu v dvorani. Njegova protiutež je Sganarel, ki ga je Primož Pirnat upodobil z vsemi dvomi, ki ga spremljajo pri služenju svojemu gospodarju Don Juanu. Svojo blago upornost razuzdanemu svetohlinstvu kaže z opomini, da nekatere skrivnostne sile vendarle obstajajo in da »grešnika« doleti kazen. Vendar je pri svojem prepričevalskem početju in moralni naravnanosti brez moči, kdaj pa kdaj zgrožen, a konec koncev na milost in nemilost prepuščen Don Juanovi volji. Tudi sam mora hliniti predanost. Bolčinova in Pirnatova interpretacija sta se dopolnjevali in izrisali slog, ki je daleč od klasičnega pogleda na Molièrovega »junaka« in v tem smislu predstavlja novogoriška uprizoritev neobičajno novost in izziv, čemur so sledili še ostali interpreti, z večjimi deleži Helena Peršuh, Milan Vodopivec, Ana Facchini in Iztok Mlakar, kot še drugi oblikovalci manjših posegov. Predstava ima resda več zastojev v ritmu, a je po svojem konceptu in izvedbi močno izpostavljena in radikalizira pogled na to klasično delo svetovne dramatike.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 30. 4. 2003