PREMIERA
26. junij 2008
Dundo Maroje, varčen in skop starec, ki je celo življenje posvetil kopičenju denarja, je poslal sina Mara s pet tisoč dukati v Firence, toda zabave željan mladenič gre raje v Rim. Tam ga zaslepi nečimrna gospa Lavra, za katero bi dal vse … Ko oče izve za sinovo norost, se odpravi za njim, da bi ga rešil, ob prihodu v Rim pa najprej sreča Pometa, bistroumnega slugo nemškega gospodiča Uga, ki je tudi zaljubljen v Lavro. Pomet, ki mora onemogočiti Mara, da bi utrl pot svojemu gospodarju, se hitro domisli, da bi v svoje spletke vpletel ne samo obupanega starca, temveč tudi Marovo zaročenko, ki se je preoblečena v mladeniča tudi odpravila v Rim.
Ob spopadu med ljubezenskima tekmecema in spopadu med očetom in sinom, ki utelešata dva nasprotujoča modusa vivendi – eden prisega na kopičenje denarja, skopost, starčevsko zadrgnjenost, drugi na trošenje in prekipevajočo slo po ljubezni in zabavi … se splete mreža komičnih situacij. In če se sredi Rima začno prepirati naši, ki govorijo v dialektu, z Nemci in Italijani, ki ne znajo tujih jezikov, nismo več daleč od jezikovnega cirkusa.
Dundo Maroje (1551) velja za najbolj slavno hrvaško renesančno komedijo, z njo je Držić postal eden največkrat uprizarjanih dramatikov ne samo na domačih odrih in festivalih. K njegovi popularnosti je precej prispeval Marko Fotez, ki je besedilo zelo uspešno adaptiral (1938). Prav v njegovi priredbi smo ga Slovenci prvič uprizorili pod naslovom Boter Andraž (1941) in odtlej se je vedno znova vračal na gledališke repertoarje, bodisi v izvirniku ali v priredbi, ki jo bomo po skoraj pol stoletja spet uprizorili tudi v Novi Gorici (komedijo je namreč leta 1962 igralo takratno polprofesionalno Goriško gledališče).
Ustvarjalci
-
Režiser
Boris Kobal -
Avtor priredbe
Marko Fotez -
Prevajalec
Srečko Fišer -
Dramaturginja
Tea Rogelj -
Lektor
Srečko Fišer -
Scenografka
Ana Rahela Klopčič -
Kostumografka
Bjanka Adžić Ursulov -
Oblikovalec luči
Samo Oblokar
Igrajo
-
Dundo Maroje, dubrovniški trgovec
Iztok Mlakar -
Maro, njegov sin
Vojko Belšak -
Ugo, mlad nemški plemič
Blaž Valič -
Pomet, njegov sluga
Radoš Bolčina -
Popiva, Marov sluga
Miha Nemec -
Bokčilo, sluga Dunda Maroja
Milan Vodopivec -
Ondardo de Augusta, Laurin oče
Branko Ličen -
Sadi, oderuh
Jože Hrovat -
Oštir; Stražnik
Gregor Fabjan -
Laura, rimska kurtizana
Marjuta Slamič -
Petrunela, njena služabnica
Ana Facchini -
Pera, Marova zaročenka
Maja Poljanec -
Tetka, njena spremljevalka
Nevenka Vrančič -
Nastopa tudi
Sandi Kobal
1/20
V medijih
Novogoriška uprizoritev komedije Dundo Maroje, renesančne klasike, ki jo je Trubarjev dubrovniški vrstnik Marin Držić (1508-1567) spisal prav v času, ko smo Slovenci dobili prvi tiskani knjigi, je na večer premiere zaživela kot tipična poletna ambientalna predstava: dan se počasi ohlaja, pod zahajajočim soncem šumi Soča, malce više nad njo, na Kontradi v Kanalu, pa igrajo predstavo, precej lahkotno komedijo, ki vseskozi malce grizlja družbene, zlasti pa človeške hibe. A ne preveč, kajti njen prvi in poslednji cilj je zabavanje občinstva. Štorijo o skopuškem dubrovniškem gospodu, ki v Rim pripotuje, da bi zapravljivemu sinu izpulil svojih pet tisoč dukatov, je prevajalec Srečko Fišer na novo prelil v pestro sotočje primorskih narečij, režiser Boris Kobal pa je dogajanje zasidral na notranje dvorišče, med osvetljena pročelja hiš, ki dobro odigrajo svoje vloge: so rimska kurbišča, oštarije in tako naprej. /.../
Iztok Mlakar v naslovni vlogi prepleta lahkovernost in prebrisanost, skopost in bes, vse zgodbice pa povezuje Radoš Bolčina, ki z gibčnostjo udov in besed odigra pohlepnega in pohotnega služabnika Pometa. Ta se ves čas obrača h kipcu boginje Fortune v osrčju trga, gledalcu pa v monoloških nastopih razkriva zvite načrte in pojasnjuje svojo filozofijo moči, sposojeno pri Machiavelliju. Ritem predstave ob svojih nastopih poživljajo zlasti Vojko Belšak kot petelinasti sin Dunda Maroja, Blaž Valič kot vina in ljubezni žejni nemški plemič Ugo in Marjuta Slamič kot njuna skupna izbranka Laura, na vrtoglavo visoke damske čeveljce nataknjena kurtizana.
Andraž Gombač, Primorske novice, 1. 7. 2008.
Sugestivni ambient pod zvezdami na kanalski Kontradi in primorsko narečje, v katerega je Srečko Fišer prestavil Držićevega Dunda Maroja, sta bila izvrstna osnova, na kateri je režiser Boris Kobal postavil renesančno prešernega Dunda Maroja, podčrtanega s poudarki iz sodobnosti. Med balkoni in stopnišči srednjeveškega trga se je zgodba okrog sreče, denarja in vrlin razživela v številnih barvah in potonih, od ironično satiričnih namigov do skrajno burkaških izbruhov. 12-članski igralski ansambel v novogoriškem Dundo Maroju deluje kot družina sodobnih komedijantov dell' arte, kjer je tipizirane vloge od skopuhov do prebrisanih služabnikov in služabnic, plemičev in kurtizan mogoče nadgrajevati z ustvarjalnimi trenutki improvizacije. Vse niti zgodbe drži v rokah premeteni služabnik Pomet, ki ga je Radoš Bolčina z izjemno širokim razponom razpoloženj, podkrepljenih z gibom in mimiko oblikoval v duhu machiavellističnih načel. Enako bogate, od energije prekipevajoče like so odigrali Iztok Mlakar – Dundo Maroje, Vojko Belšak – Maro, njegov sin, Blaž Valič – nemški plemič, Miha Nemec – Marov sluga, Milan Vodopivec – Bokčilo, Ana Facchini – služabnica Petrunela, Marjuta Slamič – kurtizana Laura in drugi.
Lea Širok, Radio Slovenja, 27. 6. 2008
Nagrade
- Ana Facchini - Nagrada Sklada Staneta Severja 2008 za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih v sezoni 2007/2008 med drugim tudi za vlogo Petrunele v predstavi Dundo Maroje.