Duohtar pod mus!

V medijih

Duohtar pod mus je mala enciklopedija komedije. V racastem gobezdaču, bližnjem žlahtniku potepuha Vladimirja, ki ga je odigral v Tauferjevi postavitvi Beckettovega Godota, je Iztok Mlakar dediščino komedijantov, kot so Toto, Charlie Chaplin, bratje Marx in podobni, prepletel s tradicijo commedie dell'arte, robatost in grobost izklesal s filigransko natančnostjo in se prikopal do samih temeljev smeha – do tja, kjer že malce zaprašeni ždijo bahtinovski karnevalski duh, slapstick komedija in podobne reči iz tiste zakladnice, ki jo mirne duše lahko označimo za vulgarno. Vulgarno, torej ljudsko.
V sončnem severnoprimorskem narečju se znajdejo vsi: Boris Cavazza kot kolerični mafijozo s poblaznelim pogledom, razpet med akcijo, pohlepom in paranojo, pa Gregor Zorc, ki svoj song prepeva kar med mučenjem nič krivega mehanika, pa Teja Glažar, ki kot vreščeča služkinja naokrog leta z metlo, pa Urška Bradaškja, ki silovito odigra Sganarelovo besnečo ženo, medtem ko brhko, a strastno mladenko odigra tržaška gostja Lara Komar. Njenega štorastega in sprva zadržanega snubca, ki mu po temeljitih inštrukcijah iz umetnosti ljubezni sčasoma popustijo zavore, nakar se na vrhuncu drame trese cela bajta, upodobi Gorazd Žilavec. Četudi je Damijan Cavazza poskrbel, da je scenografija dokaj izčiščena, je oder vseskozi poln.
Andraž Gombač, Primorske novice, 26. 5. 2007

Dohtar pod mus je predstava, ki bo skoraj gotovo imela dolgo življenje, saj gre za burko, za komedijo del arte in ljudje se najraje smejimo. Tudi sami sebi, saj so bile vzporednice z aktualnostjo neizbežne. Slišimo zgodbo o bogatašu, ki ima v šahu štiri restavracije, igralnico in štiri župane. Predstava je virtuozna saj nam ponuja songe, skladbe, ki jih v živo pospremi instrumentalni trio Vrabec. Bravoroznosti Iztoka Mlakarja, oziroma Doharja pod muz v pravem tempu in severno primorskem narečju, sledijo tudi ostali igralci. Grega Zorc, ki bogatemu gospodu Žirontu, igra ga Boris Cavazza, na dom pripelje dohtarja, Žiront bi rad ozdravil svojo hči, Laro Komar, ki je s svojim igralskim in tudi pevskim šarmom očarala. Ni dogovora, saj je nesrečno zaljubljena, ozdravil pa naj bi jo prav Dohtar pod mus, ki je v resnici avtomehanik in se po spletu naključij znajde v vlogi alternativnega zdravnika. Nadvse zabavna sta bila v vlogi služkinje Angeline Teja Glažar in Gorazd Žilavec kot zaljubljeni in naivni Leander.
Karin Sabadin, RA Koper, 24. 5. 2007

Burka s petjem in streljanjem Duohtar pod mus! bo zagotovo tržna uspešnica.
Dramskemu prvencu priljubljenega igralca in kantavtorja Iztoka Mlakarja, ki v predstavi igra tudi nosilno vlogo dohtarja, se pozna, da ima avtor dolgoletne odrske izkušnje. Situacijska komedija, napisana z občutkom za učinkovito stopnjevanje dogajanja, črpa motive iz Molierovih enodejank (Zdravnik po sili, Ljubezen – zdravnik in Pepčkova ljubosumnost) in jih, tudi s severnoprimorskim narečjem, presadi v naš prostor in čas. Mediteranski šarm poantirajo Mlakarjevi songi, ki predstavljajo integralni del besedila in jih na odru v živo izvaja Instrumentalni trio Vrabec skupaj z igralci. Zbadljivke na rovaš alternativne medicine kot lažnega zdravilstva se veselo družijo s tradicionalnimi vzorci v patriarhalni družbi, ki so pripeti na reklo, da ima moški oblast, ženska pa možgane. V režiji Vita Tauferja so stereotipi opremljeni s seksizmom, ki spada zraven, na sledi komične funkcije pa so namerno prignani do skrajnega roba in čez.
Barbara Orel, Dnevnik, 28. 5. 2007

»Sploh ni pomembno, da je človek bogat in slaven. Meni povsem zadošča, da sem bogat!« To so besede Geronta (Borisa Cavazze) iz zadnje gledališke predstave koprskega (in novogoriškega) gledališča Duohtar pod mus. Brodetovi agenti vam ga priporočajo - pod mus!
/…/ Iztok Mlakarje priznal »plagiat« po Molieru. Za ta plagiat velja tako kot v primeru eurosongovske zmagovalke Marije Šerifović; figo pa avtorske pravice, če so plagiati boljši od originalov! Na trenutke je še Škarpena v zadregi, komu bi pripisala več talentov – staremu mačku in profesorju Cavazzi, mlademu Žilavcu, Prekmurcu, ki obvlada primorski dialekt, ker so imeli tudi v Panonski nižini morje, ali doktorju Mlakarju, ki mu bo igralska akademija brez kakšnih posebnih pretenzij slej ali prej morala podeliti vsaj častni naziv dr. igralca.
Boris Šuligoj, Delo, 25. 5. 2007

Odrski izid se uvršča v linijo Tauferjevih predstav, ki jim je poslanstvo smeh, bolj globokih spoznanj in metafizičnih problemov v njem ne gre iskati. Uprizoritvena optika je brechtovska: teater kot »nepotrebno« razvedrilo, ki zmaga v spopadu s poučevanjem, samoizpovedovanjem, vsiljevanjem moralnih in filozofskih sistemov ali recepti za družbeno reformo. Zaradi premaknjene optike razumevanja, ki se sklada s perceptivnim aparatom novodobnega občinstva, so akcenti v priredbi ponekod drugi, družbena struktura razodeta z burkaško neposrednimi prijemi, ki ne prisegajo na ponižna historična obujanja tradicije.
Ob glasbi tria Vrabec stopa pred avditorij tolpa komedijantov s sporadičnimi rekviziti. Prikazana struktura odnosov, kjer je denar surogat za plemenitost, potrdi specifično stalnost človeške čutnosti, ki jo čas obrača v malenkostni meri. V gestah corleonovski, ljubosumni in stiskaški Geront Borisa Cavazze bi rad razkril, za čim boleha hči Lucinda (trpna in brhka Lara Komar), zato prek posrednika (Gregor Zorc) zbobna v hišo Sganarela (Iztok Mlakar), strokovnjaka alternativne medicine, ki metodično skrbi za spolzkost vseh pravil in prepričanj. Hišni lestenec naposled komaj prestane »dramaturški poudarek«, kot ga Leander (Gorazd Žilavec) s potresno amplitudo uveljavi na Lucindi, ki tik zatem že žgoli venček zimzelenih opernih in izpeljuje baletne gibe. Ustvarjena dialektika pogleda posebej v drugem delu teče kot »krožnica, ki je sama svoj lasten princip«. Žilavec je učinkovit z alkoholnim staccatom, s katerim se poda »na Lucindo«; Mlakar in Cavazza zadeneta lego animirane drastičnosti; razgrajaško odrezava je Martina Urške Bradaškje …
Primož Jesenko, Delo, 29. 5. 2007