Eda - zgodba bratov Rusjan

V medijih

V liniji primorskih tem, ki se jih Neda R. Bric kot režiserka loteva, najdemo že Štorjo od Lešandrink Dragice Potočnjak pred nekaj leti. Zdaj sega z besedilom Eda – zgodba bratov Rusjan ne le v primorsko, temveč v zgodovino svoje družine Rusjan. Znamenitih bratov Josipa, izdelovalca letal, in Edvarda splošno znanega prvega slovenskega letalca. Nova igra je tako pogled v preteklost, uprizoritev znamenitega zgodovinskega početja dveh bratov ter hkrati njunih odnosov. Pa vzporedno tudi rehabilitacija Josipa, manj znanega člana tandema Rusjan, brez katerega Edvardovega letenja ne bi bilo. Vendar je pri predstavi odločilna in zanimiva nadgradnja: vključevanje zgodbe o bratih Rusjan v film o sodobnem iskanju njune sorodnice mlade Ede sledov slavnih prednikov, kar pa spet ni le nostalgija ali rodoslovna radovednost, temveč predvsem iskanje sebe v odnosu do gospodovalne matere ali še bolj iskanje tiste božje iskre kreativnosti, poguma, vztrajnosti, kakršna se je očitno dotaknila bratov Rusjan, pa bi si je želela tudi ona. Z nenasilnim, premišljenim prepletom filma in uprizoritve na odru nastajata dve poti raziskovanja od zunaj navznoter. Od slave prvega letalca v odnos z bratom, od snemanja filma o slavnih prednikih v družinske odnose. To so dvojnosti, dileme, ki jih predstava odpira z vso subtilnostjo uporabe različnih medijev, da ostaja pred gledalcem izjemen preplet časov in ljudi v njih, ki ostajajo z osnovnimi življenjskimi vprašanji vedno enaki.
Radio Slovenija, 7. maj 2009, Tadeja Krečič


Poleg zgodbe bratov Rusjan se pred nami odvije tudi zgodba absolventke filmske režije Ede, ki snema svoj diplomski film in raziskuje daljne korenine svoje družine. Natančneje, zgodba Rusjanov je vpeta v dramsko-filmski scenarij, v katerem Eda kot nadaljevalka minulega stoletja želi uspeti, a se pri tem ne more znebiti vpliva svoje dominantne matere. Skozi dramsko-filmsko zgodbo se realizira moški in ženski princip. Predstavo močno zaznamuje filmska realnost Jasne Hribernik, subjektivni pogled gibljive kamere z roke, montaža in videografika. Lirična glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja ustvarja atmosfero ob izvrstnih in primerno izbranih igralcih, na odru Ivan Peternelj in Robert Prebil, na filmu Jožica Avbelj, Daša Doberšek in Ivo Barišič.
TV Slovenija, 7. maj 2009, Marjana Ravnjak

Avtorica domišljeno zaokroženega scenarija v 13 prizorih je odrsko učinkovito vzporedno razvijala ter pomenljivo vozlala med seboj gledališko oživljene »resnične« zgodovinske utrinke iz življenjepisov pionirjev slovenskega letalstva Josipa in Edvarda Rusjana ter na filmski trak posnete drobce iz današnjega življenja izmišljenih umetnic, »večne« absolventke filmske režije Ede in njene Mame, koncertne pianistke. Za premostitev razdalje med zvestobo zgodovini in svobodo umetniškega videnja je avtorica in režiserka v sodobni filmski del domiselno vpeljala lik ostarelega in kot oče razočaranega domnevnega Josipovega sina Ada v daljnem Buenos Airesu, ob pričevanju katerega je bilo mogoče citirati tudi redke in dragocene avtentične filmske in fotografske dokumente iz najbolj veličastnega obdobja slave obeh zaslužnih letalskih pionirjev. Vzporedje zgodbe o Josipu, ki izumlja in gradi, a si ne upa poleteti, ter bratu Edvardu, ki si drzne tvegati vse in zaradi tega kljub tragičnemu porazu doseže neminljivost, zgodbe o Mami, ki je prignala svojo pianistično kariero do egoističnega vrhunca, in o nikoli dozoreli tridesetletni Edi, ki se ob njenem egu ni zmogla vzpostaviti v svobodno, odgovorno in uspešno samostojno osebnost, avtorica sklene s prizorom, v katerem Mama šele po spravljivem tesnem objemu z uporniško hčerko Edo zmore odigrati Rahmaninov Preludij. Za vsak vrhunski izum, iznajdbo, polnokrvno umetniško stvaritev ... posameznik potrebuje oporo, podporo – kdaj tudi žrtev – koga drugega, bližnjega. Toda za drzen vzlet v neznano je treba imeti in prepoznati v sebi prostodušnost sokola, čeprav si po naključju hranjen in vzgajan med prizemljenimi kokošmi.
Delo, 9. 5. 2009, Slavko Pezdir

Kljub »scenaristični« shematičnosti, nekoliko preobsežnemu prepuščanju liričnosti, ki po začetnih, v ponujanju razvejanosti obetavnih nastavkih steče preveč uravnano, in, četudi gre za namerno grobo video snemanje, kljub določeni filmski neizčiščenosti gre uprizoritev Ede brati kot oblikovno drzno zastavljeno in v tem skrbno izpeljano magistrsko delo, ki zna vsebinsko pritegniti in z nekaterimi učinkujočimi prelitji tudi zapeljati.

Dnevnik, 12. 5. 2009, Ana Perne

Slovensko mladinsko gledališče v Ljubljani je skozi pogumne oči režiserke Nede Rusjan Bric – podprto z izvrstno igro Ivana Peternelja in Roberta Prebila ter drugih – postreglo z novo premiera, Eda – zgodba bratov Rusjan. Življenje bratov Rusjan lahko sedaj prav zaradi predstave in skozi njo opazujemo tako, kakor ga doslej še nismo mogli. Zgodba in igra sta se dotaknili vseh, ki so še dolgo po tem, ko je že padel zastor, z aplavzom na nogah nagrajevali ustvarjalce.
Jana, 12. 5. 2009, Vito Tofaj



Preplet različnih tehnik, filma in gledališča, seveda ni nič novega, kar pa odlikuje projekt, je njuna natančna in premišljena kombinacija, ki se kaže predvsem v duhovitih in pomenljivih rezih, prelivih in vsebinsko pomenljivih prehodih, pa tudi filmskih projekcijah v živo, ki odlično dopolnjujejo odrsko zgodbo bratov. Vse to odločno deluje v službi neskromne, jasno določene in izčiščene ambicije projekta, kot že rečeno, ukvarjati se s problemom »sokola in kokoši«.
Takšna ne-ambicioznost se seveda splača, to pa zaradi več razlogov: idejno je jasna in izostrena, kombinacija žanrov je smiselna, njihov preplet je pravzaprav kombinacija različnih atmosfer, ki se zlivajo v prevladujočo poetično, nazadnje pa se iztečejo v preplet nostalgičnosti in melanholije. Gre za nekakšen poetični dramolet, ki pa ravno s svojo osredotočenostjo deluje veliko širše, kot se zdi na prvi pogled.
Tudi zato, ker pušča odprto vprašanje, kaj je pravzaprav biti bolje, sokol na tleh ali piščanec v zraku. Ravno odsotnost odgovora pa ponuja tretjo možnost; da se je treba zavedati lastnih meja, kar pomeni največjo možno stopnjo svobode, predvsem pa ostati to, kar si. Kar je največ, kar lahko narediš zase.
Polet, 21. 5. 2009, Andrej Jaklič


Z nenasilnim, premišljenim prepletom filma in uprizoritve na odru nastajata dve poti raziskovanja od zunaj navznoter. Od slave prvega letalca v odnos z bratom, od snemanja filma o slavnih prednikih v družinske odnose. To so dvojnosti, dileme, ki jih predstava odpira z vso subtilnostjo uporabe različnih medijev, da ostaja pred gledalcem izjemen preplet časov in ljudi v njih, ki ostajajo z osnovnimi življenjskimi vprašanji vedno enaki.
Radio Slovenija, 7. 5. 2009, Tadeja Krečič