Evangelij po Judi

V medijih

EVANGELIJ PO JUDI
Poleg štirih »uradnih« evangelijev smo dobili zdaj še petega (ne pétega) in to »Evangelij po Judi« v dramski obliki izpod peresa Sergeja Verča, pisatelja, doma s tržaškega, onkraj državne meje, a v mejah slovenskega kulturnega prostora.

Verčevo gledališko besedilo je prejelo leta 1988 na Tednu slovenske drame v Kranju Grumovo nagrado, vendar smo šele sedaj, s premiero na solkanskih deskah (22. decembra 1988) prvič lahko gledali uprizorjeno to besedilo, ki je šele pred dramsko izvedbo vznemirjalo in burilo duhove, zlasti na Tržaškem. V tem dejstvu ni nič čudnega, saj gre za izrazito moderno zasnovano in tudi zgodovinsko-politično še kako aktualno delo, čeprav si je za svojo zgodbo, osebe in kraj dogajanja avtor pač izbral mitsko, apokrifno evangelijsko delo, ki lahko v nepravilni ali zlonamerni optiki zveni ateistično, blasfemično in antidogmatsko, v bistvu pa gre le za pervertirano evangelijsko temo, uglašeno na žgočo sodobnost in namerno pisano apokrifno, kot je pravzaprav en sam apokrif celotna religiozna zgodovina človeštva in pričevanja o njej z njenimi nauki in učenji vred.
V tem smislu je delo razumel tudi režiser Boris Kobal, prav tako tržaški rojak, ki je Kristusovo smrt in vse dogodivščine ob njej inkluzivno s Poncijem Pilatom prikazal v ironično volterijansko-franceovski dikciji brez renanovske zgodovinskosti in uradnim tolmačenjem cerkvenih eksegetov. Zato je uporabil preprost in peskovit judejski prostor s figovim drevesom in slutečim morjem v ozadju (scenograf Andrej Pisani), junake pa je oblekel (kostumografinja Marija Vidau) v nekakšno skavtovsko-rambojevsko puščavsko uniformo (brez obveznega orožja) ter se tako izognil sleherni zgodovinski avtentičnosti z evangelisti, Kristusom in apostoli, ki so kljub vsemu temu ohranili svojo človeško bit in vsak zase, svoj značilni karakter, pa naj gre pri tem za Petra (Janez Starina), odločnega organizatorja in graditelja nove politične religiozne stavbe ali Simona (Stane Leban), starejšega, previdnega in konzervativnejšega ideologa, pa Janeza (Boris Kerč), živahnega, zagnanega aktivista in Tomaža (Jože Hrovat), ki to pot ni bil nič kaj preveč nejeveren, temveč prav tako zelo aktiven v vsej dramski štoriji. Vsi ti štirje apostoli-evangelisti so dosledno in profesionalno odlično odigrali svoje vloge, njihovi v nekem smislu protiigralci, predvsem Kristus (Radoš Bolčina) in Juda (Iztok Mlakar) pa sta prepričljivo in v avtorjevem duhu, vsak v svoji vlogi, prvi kot preprost človek, iz katerega hočejo po vsej sili narediti božansko osebnost in drugi, Juda, ki je med vsemi največji realist in intrigant pa tudi nekakšen pričevalec in rezoner, prispevala pomemben delež k celovitosti tega zelo zanimivega in prefinjenega dramskega dela. Posebej pa je izstopal še Poncij Pilat (Sandi Krošl), ki je zares suvereno odigral rimskega gubernatorja province Judeje, medtem ko je edini ženski lik Magdaleno, upodobila Mira Lampe-Vujičić v vsej tragičnosti in lepoti radožive ženske, ki ji je odpust njenih pozemskih grehov bolj v škodo kot pa v korist.
Celotna predstava je bila na zelo visoki izvedbeni ravni, razmeroma zahtevno besedilo se ni izgubljalo v prostoru, priča smo bili tisočletnemu, znova odkrivanemu in ponovljenemu boju človeka za oblast, pri čemer je dovoljeno uporabljati vse, od denarja, špijonaže, politične agitacije, propagande, cirkusa, sestankov, ideoloških disputov, križanj in obešanj, pri čemer so vera, mit ali ideologija le sredstvo v boju za zmago, uzurpacijo in dosego svetne oblasti. Vse to pa se je Verču posrečilo napisati kot moderno, teatrsko učinkovito, jezikovno bogato, invencijsko apokrifno, predvsem pa sodobno in aktualno, pri vsem tem pa tudi diskutabilno dramsko delo, kar je vsekakor prej prednost kot pa slabost, zlasti v takšni družbi, kot je naša, ki postaja demokratična in dialoška.
Dušan Željeznov, Večer, 6. 1. 1989.