Glengarry Glen Ross

V medijih

MORS TUA, VITA MEA

Morda bi ta latinski izrek najbolje zaobjel celotno kruto vsebinsko sporočilnost zadnje uprizoritve Primorskega dramskega gledališča v letošnji abonmajski sezoni. Za sklepno predstavo je vodstvo PDG izbralo dramo Glengarry Glen Ross ameriškega dramatika Davida Mameta, ki je v četrtek, 24. maja, na novogoriškem odru doživela prvi slovenski krst v režiji Jaše Jamnika ob pomoči dramaturginje Martine Mrhar in v prevodu Zdravka Duše, ki se je vestno držal angleškega izvirnika. Za gledalca je že prvi stik z dramo ne malo šokanten, kajti jezik je v njej vse prej kot kultiviran. Tudi za igralce je bila ta svojska avtorjeva govorica velik izziv, saj se s tako nizko pogovornim jezikom ne soočajo vsak dan. Prvi dialogi gotovo moteče udarjajo gledalcu na uho, ko pa se sam vživi v brutalni, cinični svet poslovnežev, ki delujejo v agenciji nepremičnin in se borijo za pridobitev prvega mesta na lestvici uspešnega poslovanja, sprevidi, da je poulična govorica sestavni del te brezsrčne stvarnosti, ki ne pozna lepih besed. Trda preizkušnja za izvajalce so tudi pogosto okrnjene replike, v katerih mora igralčeva beseda nervozno posegati v soigralčevo. In prav te nedokončane misli so novogoriški odrski umetniki kleno dopolnili z gestikulacijo, intenzivno mimiko in nasploh s prefinjenim in prodornim opisom značajev nastopajočih dramskih oseb, njihovega mišljenja in delovanja. Med nepremičninskimi agenti se bije strupen boj za preživetje, kajti prvega, najuspešnejšega, čaka cadillac, drugega komplet nožev, zadnja dva pa bosta odpuščena, čeprav sta pred nedavnim bila najboljša. Človek v tem svetu je vreden le toliko, kolikor se znajde v poslu »zdaj« in zna uspešno zaključiti kupčijo. V tej bitki ni časa za prijateljska čustva in odkrit pogovor. Etična načela so povsem nepomembna in besedna poštenost je votla, brez vsebine. Pretresljiva krutost dramskega dela, ki poleg sociološke plati vsebuje tudi nekaj elementov zvrsti kriminalke, žanra, ki se zelo poredko pojavlja na slovenskih odrih, je neverjetno aktualna. Ta pridobitniška mrzlica se s svojo problematiko sedaj že vztrajno oglaša tudi v mladi slovenski državi, v Ameriki pa je bila pereče prisotna že l. 1984, ko je Mamet prejel za svoje delo nagrado londonske Society of West End Theatre za najboljšo novo igro in Pulitzerjevo nagrado za dramo. Igra je bila namreč prvič uprizorjena l. 1983. Po njej je bil leta 1992 posnet zelo uspešen film, v zasedbi katerega sta bila tudi Al Pacino in Jack Lemon.
Po ogledu predstave lahko mirno napišemo, da so se novogoriški igralci izkazali kot vrhunski izvajalci, saj so popolnoma obvladali vse prej kot lahki dramski tekst in povsem uresničili Jamnikovo režijsko branje drame, ki si je za njeno postavitev odmislil vsakršno tehnično olepšavo. Ni se namreč poslužil nikakršne glasbene podlage ne učinkovitih svetlobnih efektov. Med nujnimi scenskimi elementi Barbare Matul Kalamar je izstopala le ostra igra izvajalcev, v kateri so le-ti pokazali svojo izrazito interpretacijsko moč. Tu imamo v mislih predvsem dva izmed stebrov PDG Janeza Starino (Levene) in Bineta Matoha (Roma), ki sta si po dolgem času spet tako pobliže stala nasproti z vso svojo izredno ustvarjalno silo in suvereno obvladala celoten dramski potek. Z energično ciničnostjo je presenetil Jože Hrovat (Moss) in z izpiljenim oblikovanjem lika Boris Mihalj (Williamson). Zadušljivo vzdušje so dobro dopolnjevali še Ivo Barišič (Aaronow), Milan Vodopivec(Lingk) in Rastko Krošl (Baylen). Z vztrajno zbranostjo in strogo preštudiranimi značajskimi odtenki in stopnjujočo se napetostjo so dosegli skrajno izčiščenost interpretacije, kot je zahtevala Jamnikova režija.
Naj bo ob koncu zapisa omenjeno še to, da so v preddverju PDG na ogled fotografije raznolikih likov sedaj že upokojenega igralca, sijajnega Staneta Lebana, ki je prejel Častni znak svobode Republike Slovenije za zaslužno in ustvarjalno delo na področju gledališke umetnosti.
Iva Koršič, Novi glas, 31. 5. 2001