Gospa Margareta

V medijih

DVAKRAT »GOSPA MARGARETA«
Premiera v primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici

Tudi če jo gledamo razvojno skozi dosedanje uprizoritve na malem odru Primorskega gledališča, je dvakratna predstava z monodramo »Gospa Margareta« iskanje novih gledaliških možnosti. Po eni strani zaradi besedila Roberta Athayda (v prevodu Tite Simoniti), ki sicer nikakor ni velik tekst, daje pa številne možnosti ugledališčevanja; po drugi strani pa zaradi spoprijema z monodramsko obliko, ki je bila tokrat v dveh zaporednih zasedbah (premierska možnost) skorajda šolski primer izdelave dvojnih konceptov in dvojnih izvedb na eno samo besedilo.
Za režiserja Boštjana Vrhovca in dramaturga Janeza Povšeta to vsekakor ni bila lahka naloga. Najti sta morala hkrati dva povsem različna koncepta, v katerih mora biti kljub uprizoritvenim različicam izraženo bistvo Athaydovega besedila. S svojo postavitvijo je nedvomno dokazal svoje odlične sposobnosti za hkratno transformacijo na dveh različnih nivojih, dovolj dosledno, da je njegovo ime hkrati združilo dejansko dve povsem različni predstavi.
Zdi se pa, da je zasnova obeh predstav formalno izhodišče: prvo videna Margareta je bila uprizorjena na odru (igra jo Teja Glažarjeva) v močno poantiranem eksperimentalnem pristopu v živo rdeče pobarvani zaprti sceni, škatli, simbolu ujetosti in hermetičnosti (scena za obe predstavi Dubravke Sambolec), ter v nekem smislu v »ritualni« upodobitvi z močnim angažmajem telesne izraznosti igralke. Mehak, a nevaren, pa po drugi strani odločen, rezek, odsekan, pa hkrati krčevit »ples« igralke po prostoru (v precejšnji meri tudi po zaslugi igralke), je v taki konstrukciji moral najti svojo vizualno in izrazno poanto v smrtnem plesu z okostnjakom, ki na odru nato zamenja ubeglo Margareto, simbol vsakršnega nasilja in sprijenosti od didaktične mimo družbene do oblastniške sfere. Margareta pa dejansko ne uide, ne gre. Njena premoč dobi nekake večnostne dimenzije.
Druga predstava (Margareto igra Metka Frankova) je postavljena v izvengledališki prostor. (Premiera je bila v ne ravno najbolj primernem prostoru pod samo streho hotela Argonavti.) To je v dobršni meri realistična postavitev. Margareta je tokrat predvsem učiteljica, njeno sprehajanje po »razredu« izhaja iz »metodike« pouka, omogoča pa totalno obvladovanje prostora in s svojimi premiki predenje mreže okrog gledalcev. Igralka se je v precej umirjeni didaktični ostrosti morala zanašati predvsem na svoje govorno interpretativne sposobnosti. Tudi tako pa je bilo očitno mogoče izraziti premoč, nasilje, sprijenost, seveda z drugačnimi, odločnimi in neposrednimi potezami.
Rekli smo: formalno izhodišče. Kakor sta namreč obe predstavi na svoj način celoviti, pa sta, žal, kompaktni tudi tam, kjer ne bi smeli biti. Athaydova dramaturgija je pač dramaturgija stanja in to stanje je vsak hip drugačno. Diferenciacija teh stanj skozi didaktiko, pripoved, spomine, spreminjanje »učnega« predmeta in tako dalje šele najbrž omogoča dosledno razumevanje avtorjevih hotenj. Te diferenciacije pa je bilo v obeh predstavah premalo, členitev se je dostikrat reševala v formalna govorno interpretativna ali mizanscenska nasprotja, ali pa v deklarativnost, to pa seveda gledalcu prekmalu postane spregledljivo. Bil je to najbrž davek, ki ga je bilo treba plačati želji po dosledni vizualni različici predstav.
Ugotovitve seveda ne morejo veljati samo za režiserja, ampak prav toliko za obe igralki: Glažarjeva je vsekakor močnejša v telesni izraznosti kot v govoru, Frankova pa je svojo Margareto gradila predvsem z besedo, akustično prav tako obvladujoč »učence«, kot jih je Glažarjeva obvladovala vizualno.
Vladimir Kocjančič, Dnevnik, 1. 4. 1976.