Gospa ministrica

V medijih

Gospo ministrico je Branislav Nušić napisal v medvojnem Beogradu in nosi s seboj vse značilnosti politične zmede, ki je sprožala nenadne preobrate in absurdne zaplete. Sveta torej, prežetega s smehom, čeprav malo grenkim, in časa, v katerem sta bili ironična distanca in cinični posmeh za inteligentnega posameznika najboljši orožji v boju za ohranitev, vsaj lastne, pameti.
Kateri čas pa ni tak, se boste vprašali. In natančno to vprašanje so si zastavili tudi ustvarjalci novogoriške uprizoritve, ki so besedilo velikega srbskega dramatika zagozdili med osti sodobnosti. /…/
Oblast je pač privlačna, a grabežljiva. In v tem med Beogradom ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja ter Novo Gorico, Koprom ali Ljubljano leta 2008 ni prav res nikakršne razlike.
To temeljno predpostavko ustvarjalci uprizoritve gledalcem prenašajo tako, da zgodbo o novopečeni ministrovi ženi, ki si ob nenadnem uspehu zamisli diamant v zobu, ljubimca, kokain, bridge in novega moža za svojo lepo hčerko, pripovedujejo v časovno in prostorsko prikrojenem kontekstu. Ana Živana Tavčar Simčič, na kratko Živka (igra jo Saša Pavček), bi torej lahko bila vaša soseda. In v gostilni bi lahko srečali priliznjenega in oportunističnega sorodnika strica Vaska (Gorazd Žilavec) ali zgubarskega priseljenskega zeta z balkanskim naglasom Čeda Uroševića (Radoš Bolčina).
Saša Pavček je radodarna in radoživa ministrica, ki v svoji prepoznavni maniri spretno in z velikim žarom žonglira z domačijsko sveto žensko preproščino in nevarno zapeljivostjo. S tem zadnjim morda liku dodaja neko novo nianso, ljubo času, ko ženske ne želijo več le sedeti ob možu s cilindrom in metuljčkom, ampak prav zares vladati.
Koprodukcijska predstava je za novogoriški in koprski ansambel vsekakor velik projekt. Tudi zato, ker so na odru igralci vseh generacij. In tudi zato, ker dolžina, širina in pestrost teksta omogočajo takšne drobne igralske užitke, kot je Mile iz protokola Iva Barišiča. Ter predvsem zato, ker bodo imeli igralci gotovo veliko uprizoritvenih priložnosti, v katerih bodo iskali novo bližino in nov smeh.
Vesna Humar, Primorske novice, 20.12.2008

Posodobljena in na igrivost primorskega narečja cepljena novogoriška Gospa ministrica, ki se iz povzpetniške čakalnice dvigne v sam vrh oblasti, se je zgodila tako rekoč v pravem trenutku. S svojo gledališko fikcijo nas je potegnila v samo središče aktualnega političnega dogajanja. Časa, ko garnituro na oblasti zamenja druga. Časa, ko oblast udari kot črtica kokaina, tako kot se to zgodi tudi glavni akterki predstave, Ani Živani, ko njen mož postane minister. /…/ Središče predstave, ki je vsakemu igralcu številne zasedbe dopustila, da ustvari malo gledališko fugo, je seveda Saša Pavček. Preobrazbo od robate gospodinje do ministrove žene je oblikovala z barvito paleto groteskno poudarjenih čustvenih stanj. Lokalno je ministrico določal primorski dialekt. Globalno pa posiljena raba angleščine in stereotipni izgled. Slednjega si nadene po nasvetih osebnega svetovalca, ljubimca po potrebi, gizdalina doktorja Potočnika, ki ga je prefinjeno izrisal Miha Nemec. S svežim pristopom se je gledalcem razkril Radoš Bolčina v vlogi pretkanega Živaninega zeta Čeda. Uporniškega sina Jako je suvereno odigrala Ajda Toman. Prijetna hči pa je bila Mojca Fatur.
Lea Širok, Radio Koper, 20.12.2008

V današnji lokalni in univerzalni sedanjik sta burleskno dogajanje iz nekdanje prestolnice kralja Aleksandra učinkovito prenesla dramaturginja Diana Koloini in režiser Dušan Jovanović. /…/
Narečno, pogovorno oz. krajevno je dogajanje sicer lokalizirano na Primorsko, vključno z značilno tukajšnjo srbsko pogovorno različico slovenščine, kakršno govori ministričine hčere mož in nenadoma nevredni ter za družinski preobrat usodni Anin zet Čedo (lektorsko delo je v celoti uspešno opravil Srečko Fišer) /…/.
Za odprto prizorišče univerzalno stiliziranega eksterierja, lahko tudi nekakšnega kraškega hišnega dvorišča s pomenljivo razkošnimi dvokrilnimi vrati (in posmehljivo učinkovito uporabljenim enim od kril), nad katerimi so se na velikem zaslonu risale črno-belo stilizirane in karikirane televizijske podobe Aninih obiskovalcev z druge strani vrat, ter pomenljivo izbrane kose pohištva, s katerimi je asketsko nakazoval družinski vzpon, je poskrbel scenograf in asistent režiserja Jaka Ivanc. Z domišljijsko bogato krojeno, slikovito in barvno ubrano kostumografijo je k burlesknosti celote ter k socialni in značajski individualnosti posameznih protagonistov prispevala Jelena Proković. Mestoma s sanjsko nežno in sentimentalno ter mestoma z južnoameriško temperamentno in radoživo glasbo pa je k ustreznemu vzdušju glasbeno poudarjenih prizorov in celote prispeval avtor glasbe Drago Ivanuša.
V naslovni vlogi Ane Živane Tavčar Simčič je Saša Pavček prepričljivo in polnokrvno razigrala, a vseskozi tudi skrbno nadzirala svojo razkošno komedijantsko nadarjenost in znanje ter celostno bogato in poglobljeno oživila univerzalno žensko različico samouničujočega nekritičnega družbenega povzpetništva kot pojavne oblike prvinske in neobvladane človekove radoživosti in strastne želje po (pre)urejanju sveta okoli sebe. V vlogi glavne tarče njene oblastniške družinske manipulacije, a tudi usodnega »rablja« njene kratkotrajne »rajske sreče«, ji je bil nosilni antagonist Radoš Bolčina kot »balkansko« vetrnjaški in luzerski, a tudi lisjaško zviti in maščevalni zet Čedo, ki zmore ravno dovolj inteligence, zlobe in delavoljnosti, da spretno zlorabi medije v obrambo svojega zakona in varnega družinskega parazitskega statusa. Njegovo prostodušno in romantičnim melodijam srca še vedno zvesto ženo Daro je dekliško naivno karikirala Mojca Fatur. Med preostalimi tipiziranimi priskledniki, ki se brez sramu in z zahtevami brez dna zbirajo na Aninem domu kot nadležne mušice ob poletni luči, velja omeniti vsaj Miha Nemca kot modno afektiranega učitelja gosposke omike in serijskega ljubimca vrste ministrskih gospa dr. Potočnika, Gorazda Žilavca kot najbolj pohlepnega, vplivnega in koristoljubno uslužnega Aninega sorodnika, strica Vaska, ter Iva Barišiča kot vserežimskega vladnega aparatčika, vselej prvega na uslugo - Mileta iz protokola.
Slavko Pezdir, Delo, 22.12.2008

Sveža postavitev komedijske klasike Branislava Nušića, Gospa ministrica, spada v zdaj že pravo linijo narečno intoniranih uprizoritev, ki jih v zadnjem času vsako leto pripravljajo v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, nadaljuje pa tudi koprodukcijsko sodelovanje slednjega z Gledališčem Koper. /…/
»Satirični vodvil o opojnosti povzpetništva«, kot je v žanrsko vsebinski strnjenki opisana Nušićeva, zdaj v posameznih preimenovanjih ter posodobljenih spremembah in besedilnih zgoščevanjih predelana »šala«, je v postavitvi režiserja Dušana Jovanovića in v dramaturgiji Diane Koloini tako približan, pravzaprav skuša proizvesti vzdušje domačnosti, mediteranske že skoraj pojoče klepetavosti, ki se skozi zaplet nabira v vse večjo kepo in bliskovito vali razpletanju naproti.
Ana Perne, Dnevnik, 22.12.2008

Novogoriška postavitev Gospe ministrice je v Nušičevem besedilu osvetlila vse brezčasne odtenke teksta in poudarila satirične in absurdne poante, ki podkrepijo sočnost in žgečkljivost besedila ter podrezala, sicer brez kakih konkretnih namigovanj, po sodobni politični sceni, na kateri take gospe ministrice in podrepniki niso ravno bele muhe ...
Iva Koršič, Novi glas, 15. 1. 2009