Skoči na vsebino

Tamara Matevc

Grozni Gašper

Komična srhljivka. Za otroke od 7 do 13 let.

Tamara Matevc

Grozni Gašper

Krstna uprizoritev

PREMIERA

13. november 2010 Gledališče Koper

16. november 2010 SNG Nova Gorica

Koprodukcija

Gledališče Koper

Gašper, njegov brat Peter in prijateljica Maja uživajo sladko svobodo večera, ko so sami doma. Starši so otroke sicer zaupali varuški Rebeki, a ta je pred Gašperjevim nagajivim terorjem zbežala v omaro. Ven si ne upa, saj se boji Gašperjeve udomačene tarantele. Torej, zabava se lahko začne!

Grozni Gašper sodi med najbolj priljubljene junake sodobne otroške literature. Zgodbe o simpatičnem porednežu so zaslovele po vsem svetu, knjige o Gašperju so velike uspešnice v več kot 25 državah, po njih je posneta risana serija.Tudi na Slovenskem Gašper uživa velik ugled – nagrajen leta 2008 kot najljubša prevedena knjiga v slovenskem knjižničarskem projektu stoji ob boku Matildi in Harryju Potterju. Tamara Matevc je v odrski priredbi po motivih iz več knjig na duhovit način oživila zgodbo o vse bolj vražje nemogočih otrocih, ki jih ni moč ukrotiti z nobenim vzgojnim prijemom, saj v današnjem narobe svetu oni nadzorujejo odrasle.

Ustvarjalci

Igrajo

V medijih

Sodobni otroški literarni junak Grozni Gašper (Horrid Henry) ima pristne razloge za svojo svetovno prepoznavnost in osvajanje otroških src. Je predrzen, iznajdljiv, nabrit, podkovan z ukanami, upa si preklinjati, vrteti starše in varuške okoli prsta, ob vsem tem pa mu še vedno uspeva ohranjati vtis skrajno simpatičnega falota. Vsepovprek krši otroške zakone, se ne meni za pravila odraslih, neprestano tvega in vsakič znova zmaga. Skratka, Gašper je car.
Dogajalni okvir njegovih pustolovščin je po proznih izdajah Francesce Simon priredila Tamara Matevc, uprizoritveno verzijo je zasnovala Tatjana Doma, režija Jaše Jamnika pa je v hudomušni, mestoma tudi »nekorektni«, predvsem pa dinamični postavitvi vase posrkala kar najvišjo mero pozornosti. S scenografskega vidika (Vasilija Fišer) se uprizoritev izmika prisiljenemu realizmu in kot taka ne stavi na utečeno prostorsko logiko, temveč se z njo poigrava in ji v skladu s celotno vsebinsko naravo Groznega Gašperja premika meje »dovoljenega«. Megalomanski dvosed, zasidran v središče dogajalnega prepiha, je osnovan kot scenski epicenter, ki po eni strani vzbuja občutek nadrealizma slikanic, po drugi pa funkcionalno in večnamensko služi za občutek domačnosti ter izrabi za otroške igre in »skrivalnice« – prav slednje koristi nenadnim izginotjem likov, kar včasih zapelje v odrsko fantastičnost, predvsem pa v mizanscensko pretočnost. Druščina treh prijateljev, Groznega Gašperja (Igor Štamulak) in njegovega značajsko inverznega brata Pridnega Petra (Rok Matek) ter Muhaste Maje (Medea Novak), v situacije stopa z že izoblikovanimi predhodnimi odnosi; dan, ki ga spremljamo, je le še eden v nizu krotenja malopridnežev, ki ga nikakor ne more opraviti karikirano histerična in arahnofobična varuška Rebeka (Blaž Valič). V prepletu neprestanega draženja s simulirano tarantelo, z igranimi hipnozami, »nastopaškimi« songi (Mirko Vuksanović) in s subtilno izpeljanimi pripovedmi grozljivk (te v predstavo vnašajo še dodatno, nadvse učinkovito dimenzijo doživljanja), se sestavlja slika, polna navzkrižnih značajev. Ali je bolje biti ubogljivo učen ali poredno raziskovalen, je le ena od zanimivih dilem, ki jih podaja uprizoritev. Odločitev je prepuščena otrokom, sicer pa enoznačnega odgovora ni.
Neukrotljivi Gašper gre pač v svoji pobalinski provokativnosti vsakič znova na sam rob, še posebej takrat, ko otroke interaktivno privabi, da na vse grlo zavpijejo tiste najbolj »prepovedane in grde« besede. Od koga le so jih slišali ...
Zala Dobovšek, Delo, 17.11.2010.

Krstna uprizoritev Groznega Gašperja, koprodukcije novogoriškega in koprskega gledališča, je ena tistih predstav, ki v gledalcu od začetka do konca med salvami smeha vzbuja občutek, da je to, kar gleda, pravzaprav grozno. A zaradi tega ob gledanju brez vsakršne slabe vesti sam nič manj ne uživa.
Predstava, v kateri tako otroci kot odrasli izživijo lumparije, ki jih (upamo) sicer ne morejo, je pri svoji neobrzdanosti že tako ponekod do absurdnosti – skrajna, da celo morebitni pomisleki o vzgojnosti tovrstnega spremljanja odpadejo, kajti celota deluje kot katarza.
Gašper (Igor Štamulak), njegov pridni brat Peter (Rok Matek) in prijateljica Maja (Medea Novak) , ki je pri njima na obisku, ob odsotnosti staršev pod Gašperjevim vodstvom s plišasto tarantelo ustrahujejo varuško Rebeko (Blaž Valič), ki naj bi jih – kakšen paradoks – pazila, »da jih ne bi bilo strah«. Varuška izza kavča tu pa tam nagajivi družbi zagrozi z najhujšim - odvzemom žepnine za nedoločen čas, kar je gotovo grožnja s posebno družbeno aktualno simboliko. Sledi igra – Gašperjevo hipnotiziranje Petra in njegovo »hipnotično« suženjstvo, pa pripovedovanje grozljivih, a vendarle komičnih zgodb.
»Ne bodi tako grozen, Gašper!« je prošnja in poziv, ki prihaja izza kavča ali omare, kjer se skriva varuška, odzvanja pa skozi celo predstavo. Občutek, da peklenska trojica obvladuje razmere, pa se razblini, ko varuška odkrije prevaro z umetno tarantelo in se maščuje. V boju z umišljenimi pajki junaki prevzamejo ponovno vlogo otrok, strah prevzame oblast in kesanje je na vidiku. A do njega ne pride, saj odkrijejo, da je varuška Rebeka v resnici njen brat, kajti prava Rebeka jih ne prenaša več. In Gašper zmaga – ostane grozen, kar je v tem primeru pohvala.
Igralci svoje vloge odigrajo prepričljivo: ne preveč afektirano, da ne bi motili odraslih gledalcev, in ne premalo otroško, s čimer bi najbrž odtujevali najmlajše, ki jim je predstava namenjena. V ospredju, je kajpada grozni Gašper, ki je pisan na kožo novemu članu koprskega gledališča. Štamulak Gašperja igra izredno telesno, energično, a če bi iskali dlako v jajcu, bi kvečjemu lahko rekli, da se na trenutke tako vživi v Gašperja, da iz njega slednji spregovori s precej otroško nerazločno govorico. Dobro sta zasedena tudi Medea Novak in Blaž Valič, slednji v dvojni vlogi varuške in njenega brata, a pravi generator komičnih prizorov je prototip pridnega otroka Peter, ki ga izvirno odigra Rok Matek. Prav poseben kamenček k prepričljivosti celote pa pristavlja ogromni kavč, učinkovita rešitev Vasilije Fišer.
Učinkovit je tudi glasbeni nagovor občinstva s takoimenovanim freestyle raperskim songom, še bolj neposreden pa je Gašperjev poziv k obelodanjanju »grdih« besed, za katere je vsak obiskovalec dobil poseben svinčnik. V tem neposrednem nagovoru nas je Štamulak spomnil na Žilavčev nagovor v Tauferjevi predstavi Da, gospod! A mlado občinstvo se je na Štamulakov Fuck you! veliko bolje odzvalo, kot so se odrasli na pozive k sodelovanju v zadnji premieri prejšnje sezone. Pri otrocih je sprožil katarzični plaz »grdih besed«, raznih drekcev pekcev, lulic, ritk in podobnega. Štamulak nas je obenem spomnil še na eno podobnost z Žilavcem – druži ju namreč tudi prekletstvo medijske prepoznavnosti na račun sodelovanja v ne ravno ambicioznih domačih televizijskih produkcijah. Njuno delo je zato v primerjavi z gledališkimi kolegi še nekoliko bolj pod kritičnim drobnogledom, ki je velikokrat zamegljen s predsodki. Štamulak je čiščenje meglic, tako kot pred njim Žilavec, začel uspešno.
In če na koncu sklenemo z uvodno mislijo: predstava je ena sama groza. Gašper je torej cilj dosegel.
Maja Pertič Gombač, Primorske novice, 17.11.2010.

Nagrade

  • Jaša Jamnik - nagrada za najboljšo režijo, festival Zlata paličica 2011
  • Igor Štamulak - nagrada za najboljšo moško vlogo, festival Zlata paličica 2011

Festivali in gostovanja v tujini

  • Festival Bobri, 3. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana 2011
  • Festival Zlata paličica 2011

14/9

Ponedeljek

10.30

Veliki oder

Tamara Matevc Grozni Gašper

24/2

Sreda

10.00

Veliki oder

Tamara Matevc Grozni Gašper

27/3

Ponedeljek

10.00

Veliki oder

Tamara Matevc Grozni Gašper

6/10

Petek

10.00

Veliki oder

Tamara Matevc Grozni Gašper

6/10

Petek

17.00

Veliki oder

Tamara Matevc Grozni Gašper

6/12

Nedelja

17.00

SPLET

Tamara Matevc Grozni Gašper