Gugalnik

V medijih

GUGALNIK
Premiera v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici

Ni bilo prave sreče z izborom besedila Novaka Novaka »Gugalnik« za zadnjo premiero sezone v novogoriškem gledališču. Letos so v Novi Gorici od sedmih premier kar štirikrat igrali komedijo, toda delo Novaka Novaka se je izkazalo za zelo preprosto, naivno, šablonsko in dramaturško slabo grajeno besedilo – vse skupaj pač dovolj spodrsljajev, da sta zabava in namen te zabave vprašljiva. Ni namreč mogoče ugotoviti, kaj želi »Gugalnik« povedati sodobnemu gledalcu: tema emancipacije in zamenjave tako imenovanih »moških« in »ženskih« poklicev kajpada ne sodi v 21. stoletje, kakor nas želi prepričati avtor, ampak med že ozdravljene otroške bolezni našega stoletja (kvečjemu), o kaki aktualnosti (Novaka Novaka pa poznamo s televizije predvsem kot aktualističnega avtorja) ne more biti govora.
Zdi se pač, da je Svetlana Makarovič v besedilu zadnjega songa (»Le kaj se Novak gre, zakaj to igro prevedel je Tomše«) z ustvarjalno samoironijo napisala najboljšo oceno Novakovega teksta.
Tako niti iskanje duhovitih besednih domislic pri slovenjenju teksta (Dušan Tomše) niti režiserjeva prizadevnost in dinamičnost (Aleš Jan) niti razigranost in discipliniranost ansambla niso mogli pripraviti predstave, s katero bi bili zadovoljni. Aleš Jan je sicer pognal predstavo z vrtoglavo naglico, toda na razpolago je imel premalo odrskega dogajanja, da bi v njej lahko vztrajal. Reševal je to upadanje tempa s prehajanjem iz lahkotne situacijske komedije v karikiranost in celo grotesknost, iz duhovitih prebliskov v situaciji v marsikdaj nasilne mizanscenske rešitve, iz enoplastne povedanosti v iskanje in nakazovanje podtonov (ki jih žal ni) in tako dalje. Prave rešitve pa ni našel, najbrž tudi zato ne, ker je bil sicer dovolj radikalen v tempu predstave, ne pa v postavitvi posameznih likov: tu so se med seboj mešali zametki karakterjev, tipi in karikature, pokazalo pa se je, da je samo ob slednjih lahko predstava zaživela.
Zato sta tudi med gledalci izzvala največ smeha Ivo Barišič kot »nori« Ljubinko, ki mu je bilo dovoljeno, da pretirava, kolikor je le hotel in Tone Šolar kot prometna žrtev, ki je duhovito in razigrano obvladal avditorij s tako rekoč samo dvema stavkoma, ki ju mora ves čas ponavljati. V to smer (karikirane) igre je pravilno koračil tudi Sergej Ferrari kot »podeželski prejboj« Vojin, vendar pa je imel že po avtorju manj možnosti, da bi bil lahko dosleden. Drugačen tip igre – koncipiran v karakterno komedijo – sta pokazala Iztok Jereb v glavni vlogi Radeta Popovića in Teja Glažarjeva kot njegova žena, vendar sta zaradi že omenjenih okoliščin ostajala v mejah poznanih realizacij. To velja tudi za »dekle dveh značajev« Bubili, ki jo je Mira Lampe-Vujičić odigrala korektno, pa vendar stereotipno. Tudi drugi nastopajoči (Jože Zupan, Dragica Kokot-Šolarjeva, Milan Vodopivec, Metka Franko in Ernest Zega) s predstavo pravega užitka niso imeli.
Realistični pa konvencionalni sobni prostor je zasnoval Matjaž Turk, kostume, ki so marsikdaj sledili izvedbeni karikiranosti, sicer pa poudarjali slogovno neenotnost predstave pa Zvezdana Linič. Spevno glasbo je zapisal Aleš Kersnik, dramaturg je bil Emil Aberšek, lektor pa Marjan Štrancar. V novi sezoni si seveda vsi skupaj želimo – prepričan sem – malo več ambicioznosti.
Vladimir Kocjančič, Dnevnik, 26. 4. 1978.