Hotel svobodne menjave

V medijih

KOMEDIJSKI STROJ
Zadnja premiera sezone v Primorskem dramskem gledališču: Georgesa Feydeauja »Hotel svobodne menjave«

S komedijo situacijskih zmešnjav »Hotel svobodne menjave« Georgesa Feydeauja v prevodu Aleša Bergerja, režiji Aleša Jana, s sceno Matjaža Turka in kostumi Zvezdane Linič je Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica v torek sklenilo svojo letošnjo sezono.
O Feydeauju, komediografu iz »belle époque«, ne kaže ponavljati sodb, saj so te pogostne in številne, odkar tudi jugoslovanska gledališča rada posegajo po njegovih delih, kadar – kajpak – želijo popestriti svoj program z nezahtevnim, a virtuozno zasnovanim in izpeljanim komedijantstvom.
Nezahtevnim po vsebinski plati, saj v Feydeauju ni ne veliko besedne psihologije ne sporočil o življenju, a neizmerno zahtevnim, kar zadeva odrsko izvedbo, kajti – kot znano – Feydeaujev stroj vetrnjaških in uživaških zakonolomskih zmešnjav in zamenjav terja velikansko izvajalsko rutino tako igralcev kot režiserja, da steče in zapoje.
Gradnja situacijskih zagat, ki navsezadnje zmeraj izzvenijo v rahlo žaloben posmeh človekovemu brezuspešnemu in zato brezsmiselnemu hlepenju po svobodi čutnega uživanja, je tudi v »Hotelu svobodne menjave« tridelna: nastavek zapletov je v zasebnem okolju nastopajočih junakov, zagate izbruhnejo v kakih javnih prostorih, najraje v hotelih ali javnih hišah, kamor se križemkražem »zaljubljeni« bonvivani zatečejo uživat ukradeno svobodo, izravnava osmešenih razočarancev na starih pozicijah pa poteče spet v strogi zasebnosti.
Preskusni kamen vsake odrske izvedbe kake Feydeaujeve komedije je – se zdi – v osrednjem delu, v tistih kritičnih trenutkih dogajanja, ko se junaki tik pred drastljivo izpolnitvijo svojih skrivnih erotičnih hrepenenj začno skrajnje neprimerno in neprijetno srečevati s svojimi legalnimi erotičnimi partnerji. V teh trenutkih mora v Feydeaujevi intrigantski mašineriji dobesedno zavreti od nenadnih premikov, prebegov, skrivanj, maskiranj, izmikanj, podtikanj, osmešitev in, navsezadnje, srečnih »izvozitev« – kajti čar te dih zapirajoče komedijantske gonje sem in tja po odru je v tem, da se ljudje srečujejo, a se ne prepoznavajo. Da so v teh trenutkih zaželeni in dovoljeni tudi vsi mogoči preprosti in kosmati prijemi prvobitne situacijske komike, ni treba še posebej poudarjati.
Ta preskusni kamen je veljal, kajpak, tudi za novogoriško uprizoritev »Hotela svobodne menjave«. Igralci so se je lotili z vsem resnično komedijantskim žarom in pogumom majhne gledališke skupine, ki si ne more privoščiti velikih zasedbenih kombinacij in ki mora v takem zahtevnem odrskem stroju sodelovati tako rekoč kompletna. Vsaka vloga zato morda ni bila najbolje zasedena, vsaka pa je bila brez dvoma odigrana z najboljšo voljo in z vsemi razpoložljivimi močmi. Režiser, na primer, ni našel dovolj učinkovite šansonjerke – majhen in malo pomemben problem, a ilustrativen za delo pod pogoji majhnega gledališča.
Našel pa je v lepo izenačenem poprečju vseh nastopajočih najmanj četverico imenitnih komedijantov: Matjaža Turka, Tejo Glažarjevo, Dragico Kokot-Šolarjevo, Metko Frankovo, Staneta Lebana. Njihov neuničljivi morda – kar zadeva svetovno znane komične figure – malo kompilatorski, pa vseeno iz pristnega igralskega veselja in nadarjenosti zajemajoči kolovodja je bil, seveda Matjaž Turk.
In to jedro s Tonetom Šolarjem, Ivom Barišičem, Milanom Vodopivcem, Ernestom Zego, Berto Ukmarjevo, Nevenko Vrančičevo, Cirilo Kovačičevo in Bredo Urbičevo kot sokolesjem in transmisijami je gnalo dogodivščine smešno in živahno prek scene, ki je predstavljala prerez hotela in ki jo je bilo mogoče med predstavo brez odmora hitro spremeniti v privatno stanovanje.
Nastavek in iztek zmešnjav, slednji še posebno, sta bila izpeljana gladko in iskrivo. V srednjem delu predstave pa se je občutneje zatikalo. Dinamika premikov in zmikov, ki so bili nekajkrat nekoliko nespretno mizanscensko zasnovani, sicer ni upadala, ni pa naraščala in dogajanje je sem in tja zastajalo v komorni šali, ko bi morali zdivjati v cirkusantski. S tem tudi »katastrofalna« srečanja niso bila dovolj izrabljena, česar pa je morebiti deloma kriv tudi Feydeau sam, ki je v »Hotelu svobodne menjave« precej hitro zaključil divjo gonjo po hotelskih sobah z deus ex machina – z vdorom policije.
Vendar – Feydeaujev komedijski stroj je na novogoriškem odru sorazmerno lepo stekel in tudi zapel.
Jože Snoj, Delo, 11. 6. 1976.