Hrup za odrom

V medijih

SALVE SMEHA PA ŠE KAJ DRUGEGA …

V tako imenovanem razbremenilnem sporedu je PDG iz Nove Gorice za 5. premiero sezone ponudil gledalcem obilo smeha s predstavo Michaela Frayna Hrup za kulisami.
Če smo Primorskemu dramskemu gledališču v preteklosti očitali, da postavlja na oder samo »smrtno resna« dela, moramo tokrat svoje mnenje spremeniti. S komedijo angleškega komediografa Michaela Frayna, Hrup za kulisami (Noises Off), je ta gledališki ansambel dokazal, da je vešč igranja tudi komedij in celo burlesk. Z uprizoritvijo tega dela je ansambel zadel žebljico na glavico, saj ponuja gledalcem za kaki dve uri sproščenega smeha. Tisto drugo, ki se kot črviček zariva v gledalčevo zavest, pride za njim šele po predstavi.
Vsebina igre je zelo preprosta: neko gledališko skupino spoznamo v času, ko ustvarja gledališko predstavo, ko vanjo vlaga zadnje napore, saj je že generalka in do premiere manjka le še nekaj ur. Drugo dejanje, ki ga gledamo iz zakulisja (tistega mističnega in za gledalce vedno dražljivega) se dogaja po premieri, ko se predstava »useda« in dovoljuje akterjem tudi drugačne »skrbi«. Prav te so pravzaprav tisto drugo, kar imenujemo v vsakdanjem življenju dvojnost igralčevega življenja. Tu spoznavamo vse stiske, navade in razvade, romance in tragedije igralskega poklica, ki nam na odru vedno kažejo drugačno, lepše lice, pa so vendar samo ljudje. V zadnjem dejanju spet gledamo isto predstavo po nekaj mesecih, ko je že popolnoma razsuta, ko je v njej nešteto improvizacij, da komaj še najdemo v njej nit prvotne vsebine.
Predstavo Hrup za odrom – prevajalka in dramaturginja Alja Predanova je v programsko knjižico zapisala, da je besedilo, ki ga govori režiser predstave Lloyd – Vrata in sardine. Prinašanje – odnašanje. Prineseš sardine na oder – odneseš sardine z odra. To je edini smisel te igre, ki jo je igralski kolektiv preigral s takšno gracioznostjo, da je bil ves hrup na odru smiseln, natančno doziran, da se je vsa zadeva neprestano gibala po ozkem in ostrem rezilu (ni pa niti za hip zdrsnila v komedijanstvo in banalnost), kakršna je značilna le za dobro uigrane in profesionalno močne igralske kolektive.
Prav vsi do zadnjega zaslužijo pohvalo, zato se jim je premierska publika znala oddolžiti z dolgim aplavzom (tudi na odprti sceni). Za uspešno predstavo pa gre največ zaslug vendarle režiserju Borisu Kobalu, ki je znal vse niti v predstavi držati pravilno napete in hkrati tudi dovolj spuščene, da je igralcem omogočal pokazati, kaj znajo in zmorejo, delu pa, da ni zdrsnilo pod nivo. Pri tem so velik delež dodali njegovi pomočniki: Andres Valdes za študij giba (izvrstna igra s šopki rož in steklenicami ter sekiro), arhitekt Niko Matul za sceno (da je zdržala!) in Meta Sever s kostumi.
Nova komedija gre torej na pot med slovenske gledalce. Predstava je nastala kot skupna uprizoritev PDG in Doma španskih borcev iz Ljubljane in bo zato obiskala številne slovenske odre. Prepričani smo, da jo bodo radi gledali, saj jih bo konec koncev odtrgala od vsakodnevnih skrbi in jim za dve urici ponudila sprostitev v salvah smeha, ki ga že hudo pogrešamo. Na to pot jo spremljamo s prepričanjem, da se (vsaj) enkrat ne bo zgodilo tisto, kakor radi rečemo v podobnih primerih: če kritik predstavo pohvali, potem je zagotovo zanič …
V Hrupu za odrom so nastopili: Metka Franko, Ivo Barišič, Sergej Ferrari, Nevenka Sedlar, Dragica Kokot, Milan Vodopivec, Nevenka Vrančič, Jože Hrovat in Stane Leban. Vsi so svojo igralsko nalogo opravili z izvrstnim smislom za komičnost in v njihovi igri je bilo opaziti, da v njej tudi sami uživajo.
Vojko Cuder, Primorske novice, 5. 11. 1985.