Hura, Nosferatu!

V medijih

Hura, Nosferatu! – in to z vseh stališč: scenografija preprosta in zelo izrazna in igralci si ne pomagajo z nobeno »berglo«!
Zgodba predstave se mi zdi zelo zanimiva: avtor besedila, Andrej E. Skubic, je tudi v resnici oče dekleta z sindromom Dravet, redke oblike epilepsije. Rada bi poudarila, da se mi osebno zdi to eno izmed najinteligentnejših dramskih besedil, kar sem jih v zadnjem času zasledila. Ko je bilo besedilo dokončano, je začelo sedemletno iskanje gledališča, ki bi sprejelo takšno zgodbo. Potovanje se je končalo z uspehom v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, kjer je direktorica Neda Rusjan Bric podprla uprizoritev. Najti je bilo treba še režiserja in ta izziv je sprejela dramatičarka Simona Semenič, ki ima tudi sama epilepsijo. Uprizoritev je doživela premiero v Bukarešti (premiera celo za avtorja!); je koprodukcija Zavoda NETA, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, Mladinskega gledališča Ljubljana ter Kulturnega društvo B-51 (Ex Ponto).
Morda se bo komu zdela to izredno žalostna predstava, vendar se za vsemi težavami, ki jih izkusijo starši male Vide (kako navdihujoče ime!), skrivajo prekipevajoča energija in razcvet dekličinega življenja. Ujeta v svojem odmaknjenem svetu Vida širi svetlobo in ljubezen v življenja drugih. Navdahne svojega brata Luko, da svoj rock band poimenuje Hura, Nosferatu! (živ mrtvec), sama pa piše ljubezenske pesmi (pesmi, uporabljene v predstavi, so resnične pesmi avtorjeve hčerke). Vendar so njeni starši edini, ki zgrešijo Vidino lekcijo; ujeti v začaranem krogu dnevnih tegob se trudijo življenje z Vido peljati normalno. /…/
Vsi igralci so mi bili izredno všeč, v svojo igro so vnesli naravna in intenzivna čustva, ki jih v gledališču redko vidimo. Vendar še posebno častim igralko, ki je igrala Vido – Arna Hadžialjević: popolna stopitev s karakterjem, vse do najmanjših izrazov. Naravno je prehajala od deklice Vide z sindromom Dravet do odvetnice Vide, s posebnimi svetlečimi očmi, ki spremljajo ta karakter. Odlična izbira za naslovno vlogo – sončna prezenca in avra pritegneta vso pozornost.
Gabriela Hamzescu, Urban Radio Cooperativa (Bukarešta, Romunija), 30. avgusta, 2015

Tokratno odločitev, da si naproti stopita uveljavljeni prozaist in dramatik, čigar življenjska zgodba vključuje tudi vzgojo in sobivanje z deklico z Dravetovim sindromom (ena od oblik epilepsije) in prav tako uveljavljena dramatičarka in performerka, tokrat v vlogi režiserke, Simona Semenenič, tudi sama epileptičarka, se je izkazala za izvrstno. Specifični problem, ki ga vsak od njiju pozna iz svoje perspektive, namreč zahteva posebno občutljivost in posluh za problematiko ter predvsem učinkovit in subtilen pristop k njenemu predstavljanju. In če je Skubic mojster besede, je Simona Semenič tudi mojstrica performansa, kar se v predstavi Hura, Nosferatu! več kot dobro zrcali. Tema, ki jo avtor obravnava – vsakdanje družinsko življenje z neprestanim soočanjem s hudo obliko epilepsije ter vzdrževanje lastne (poklicne) identitete – namreč ni ravno lahkotna, potencialno pa lahko zdrsne v »zateženost«. Potem ko je avtor tovrstno nevarnost odpravil, se ji ogne tudi predstava. Prostor in oder sta očiščena vsega odvečnega, spektakelskega ali pretirano realističnega (scenografinja in oblikovalka svetlobe je Petra Veber). Izpod stropa visi (in prekriva pod) veliko belo platno, jadro, ki markira igralni prostor, po katerem se gibljejo člani pisateljeve družine, med njimi deklica Vida. Belina in ideja jadra za njo prostor vzpostavljata kot neomejen poligon sanjarij in svobode na eni strani, na drugi pa kot strogo zamejen, medicinsko klinični laboratorij, v katerem se eksperimente izvaja na človeškem življenju v vseh njegovih raznoterih niansah. Odtenke vzdušja nakazujejo svetlobne spremembe in scenski dodatki ali revkiziti ter njim odrejena večja ali manjša mera pozornosti. Vlogi deklice Vide in Aleševe (pisateljeve, očetove) odvetnice sta zaupani Arni Hadžialjević, ki od upodobitve epileptične deklice z iskrivimi očmi, otroško radostjo in epileptičnimi napadi do mestoma neizprosne in brezčutne, v drugih trenutkih pa nemočne odvetnice, prehaja tekoče in sproščeno. Igralka deklico interpretira kot nedolžno, iskrivo, pa tudi svojeglavo in nagajivo mlado osebo z lastnim spektrom čustvovanja, ki se od »normalnih« v glavnem razlikuje le po tem, da manj upošteva njihove meje in pravila spodobnosti kot kakšen drug mladostnik. Igralsko je deklici Vidi komplementarno odigran lik pisatelja, Vidinega očeta Aleša (interpretira ga Blaž Valič). Ta dogajanje vseskozi beleži, znajti se mora v trenutkih družinskih nesoglasij, ki jih ustvarja spremenjeni vsakdan, in v pisateljevanju. Njegovo življenje spremljajo ironija, črni humor, bolečina ter kljub vsemu radost in ljubezen. Med vsa čustva se vrivajo tudi elementi upora in oporekanja zahtevam bližnjih (denimo mame Marije, ki jo igra Damjana Černe), ki simbolizirajo družbeno normo, zahtevo po »normalnosti« za vsako ceno. Družino sestavljata še nevrotična mama Nataša (Maja Nemec) in Vidin brat Luka (Boštjan Narat), nadobudni glasbenik, ki v predstavi sodeluje z glasbenimi vložki in poleg svetlobe nakazuje odločilne prehode med situacijami. Pronicljiva režija poskrbi za spremenjeno vlogo didaskalij: navodila za igralce zdaj izgovarjajo nastopajoče osebe, gibalno in odrsko učinkovito deluje mačja igra v sekvencah, v katerih se iz običajnega družinskega življenja prestavimo v polja pisateljevega ustvarjanja in njegove podzavesti. Konec, ki morda namenoma ostaja odprt (dramaturgija je delo Simone Hamer) in bi utegnil kazati na nezaključenost zgodbe in dogajanja, ustvarja vtis nadaljevanja. Ideja, da torej to, kar smo videli, ni bil le fiktivni »show«, je s tem še poudarjena.
Anja Bajda, Primorske novice, 22. septembra 2015

 
Mimo avtobiografskega družinskega pisateljevega položaja, ki ga velja zabeležiti, drama sproža predvsem vsesplošne eksistencialne izzive, ki svoje veje raztezajo v številne smeri: v občutke krivde, travmatičnost izgube, ustvarjalni egoizem, odhajanje in vračanje, hkrati pa na novo odpirajo akademsko, a za umetnost (in s tem imanentno tudi za realni svet) temeljno vprašanje, kje je meja med pisateljevo oziroma pisateljsko fikcijo in resničnostjo, posledično pa še, kje se začenja odtujenost, kje osveščenost, ali je sploh mogoče potegniti črto med normalnostjo in nenormalnostjo, ali lahko ozaveščenost in alienacija soživita v istem telesu in v istem umu ... Režiserka Simona Semenič je ob dramaturški pomoči Simone Hamer tako zasnovano pisno predlogo z elementi kriminalke (v drami gre tudi za raziskovanje zagonetnega uboja, ovitega v skrivnost, tako da se nam celo ugnezdi pomislek, če je do umora dejansko sploh prišlo in da ni morebiti le sad pisateljskih halucinacijskih blodenj zaradi izgube obolele hčerkice) zelo jasno analizirala in dala v branje predstavo, ki nas sooča s specifičnim življenjskim izsekom, v katerem so poudarjeni predvsem krivda, izguba, odnosi in ujetost. Paradoksalno je v takem navidezno depresivnem videnju najsvetlejši lik Vida, bolna deklica, ki jo Arna Hadžialjević upodablja znotraj epileptičnega primeža svetlo, skorajda poetično zasanjano in z izostreno občutljivostjo do dekličinega doživljajskega sveta in njene intime. Vida je gibalo, ki s svojo neposrednostjo, otroško pristnostjo in nedolžnostjo premika življenje ostalih in jim določa čas. Hadžialjevićeva je v oblikovanju Vide enkratno lahka figura, metulj, ki poletava nad življenjskimi oblaki (manj izrazita je igralka v preobleki odvetnice, ki jo podaja rutinsko hladno, skladno z vlogo pač). Odzivi, ki jih Vida sproža v svoji družini, pa so naslednji: Nataša je v interpretaciji Maje Nemec tipična skrbna in ljubeča mati, ki neguje bolnega otroka, vse je na njenih ramah, v svoji »normalnosti« je zelo prepričljiva, svet in svoje okolje sprejema, kakršna pač sta – vdanost v usodo?; podobna je tipizacija Damjane Černe v vlogi babice Marije. Je mama in tašča, do vnukinje pozorna, polna nasvetov. Oba lika sta razorožujoče realno vsakdanja. Blaž Valič pa je z uspešnim naporom oblikoval Aleša z mešanico egoizma, nestrpnosti, naklonjenosti, ljubezni v enem, Vidina smrt ga najbolj zaznamuje, tako da zariše prazen prostor odtujenosti in prividov. Je krč, ki ga izguba zapečati v ravnodušnost. Najmanj izrazit, skoraj obroben je v pisni predlogi in v predstavi Luka Boštjana Narata (tudi avtor glasbe), ki pa domala edini razume Vidin položaj in osebnost: je taka, kakršna pač je, in kot tako naj jo okolje sprejme. Tako. Krog je sklenjen. S pripombo, da je esencialno, mogoče namenoma aseptično sceno oblikovala Petra Veber, kostumi so bili delo Amande Kapić, lektorstvo pa v rokah Srečka Fišerja. In še s pripombo, da predstava usmerja oči v svet zdravja oziroma bolezni, ki ga najraje sramežljivo prikrivamo, ker zahteva sodobna družba le zdrave in globalizacijsko verodostojne in enočrtne ljudi.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 18. septembra 2015

Deklico Vido je odlično uprizorila Arna Hadžialjević, ki je hkrati odigrala tudi vlogo odvetnice. Celotna ekipa, ki jo sestavljajo še Maja Nemec, Blaž Valič, Damjana Černe in Boštjan Narat, na čelu z režiserko Simono Semenič, je poskrbela, da je predstava estetiziran prikaz tistega, kar je za nekatere starše nočna mora.
Lea Kemperle, Radio Koper in Radio Slovenija 1, 17. septembra 2015