PREMIERA
20. april 2000
Nesrečnemu Pridamanu, ki išče izgubljenega sina Klindorja, naj bi mag Alkander pričaral pogled v sinovo življenje. Oče Pridaman je tako - skupaj z gledalci - prestavljen v nekakšno magično gledališče, v katerem spremlja zgodbo o nestanovitni Klindorjevi usodi. Dogodivščine drznega mladeniča se sprva sučejo okrog komedijsko obarvanega ljubezenskega zapleta, nato pa se začno vse bolj zaostrovati in se slednjič preobrnejo v pravo tragedijo... Toda ali je to, kar je Pridaman videl - in kar smo videli mi - res? Kje je meja med videzom in resničnostjo? Kaj je življenjska in kaj odrska iluzija?
Pierre Corneille, veliki francoski dramatik, pesnik in eden od snovalcev klasicistične dramatike 17. stoletja, je svoj obsežni dramski opus več kot tridesetih del skoraj v celoti posvetil tragedijski zvrsti. Odrsko utvaro, svoje mladostno delo, je sam označil kot "un etrange monstre", čuden stvor, saj se s svojo specifično zgradbo komedije, v kateri se odigra fiktivna tragedija, izmika enostavnim opredelitvam. Po uspešni prvi uprizoritvi leta 1636 se je obdržala na repertoarju Maraisove gledališke skupine kar dobri dve desetletji, kar je bilo v tistih časih sila nenavadno. Ko pa so na gledaliških odrih zavladala stroga klasicistična pravila, je utonila v pozabo. Ponovno so jo čez dve stoletji odkrili romantiki, zares oživela pa je šele v 20. stoletju, zlasti ko je po slavni Strehlerjevi režiji leta 1984 postala takorekoč uspešnica evropskih gledališč. Njeno baročno razčustvovanost, skrivnostno zgodbo in razgibano zgradbo smo v slovenskem jeziku spoznali šele leta 1993 ob njeni in tudi avtorjevi prvi uprizoritvi (SLG Celje) ter knjižni izdaji.
Očarljivo, trpko in hkrati duhovito umetnino baročnega gledališča je v PDG režiral Janusz Kica, ki je tokrat prvič delal z novogoriškim ansamblom. Po rodu Poljak je študiral gledališko režijo v Krakovu, ob nastopu generala Jaruzelskega pa je zapustil domovino. Odtlej živi in dela v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, Hrvaškem in tudi v Sloveniji, kjer je ustvaril že vrsto izjemnih predstav in zanje prejel najuglednejše nagrade: za Kafkovo Ameriko (Drama SNG Maribor) Borštnikovo nagrado za režijo, za Shakespearovo Ukročeno trmoglavko (SLG Celje) in Calderonovo Življenje je sen (Drama SNG Ljubljana) pa veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo predstavo.
Po prevodu Igorja Lampreta so besedilo adaptirali Srečko Fišer, Janusz Kica, Martina Mrhar, Ana Perne in Špela Virant.
Ustvarjalci
-
Režiser
Janusz Kica -
Dramaturginja
Martina Mrhar -
Lektor
Srečko Fišer -
Scenograf in kostumograf
Jürgen Lancier -
Skladatelj
Stanko Juzbašić -
Oblikovalec luči
Samo Oblokar -
Scenski slikar
Branko Drekonja -
Asistentka režiserja
Špela Virant -
Asistentka dramaturginje
Ana Perne
Igrajo
Alkander, čarovnik
Boris MihaljPridaman, Klindorjev oče
Janez StarinaDorant, Pridamanov prijatelj
Jože HrovatMatamor, stotnik
Ivo BarišičKlindor, Matamorjev sluga
Branko Šturbej k.g.Adrast, plemič
Tadej TošGeront, Izabelin oče
Bine MatohIzabela, Gerontova hči
Nataša Barbara Gračner k.g.Liza, Izabelina služkinja
Lara JankovičJečar iz Bordeauxa in Paž
Iztok Mlakar
V medijih
MELANHOLIČNO KRALJESTVO UTVAR
Primorsko dramsko gledališče je v režiji Janusza Kice premierno uprizorilo Iluzijo Pierra Corneilla
Režijski opus Janusza Kice na slovenskih odrih – SNG Drama Ljubljana in Maribor, SLG Celje, Primorski poletni festival, zdaj prvič PDG – je seveda že dovolj obsežen, da v njem lahko odkrijemo prepoznavne avtorske konstante. Tukaj naj opozorim zgolj na pečat »klasičnosti«, ki se kaže najprej v (dokaj »romansko« obarvani) odbiri besedil slavnega pedigreja, še bolj pa v uravnoteženem interpretativnem pristopu.
Kica ni privrženec manifestativnega »dekonstruiranja« predlog, ampak predvsem kreator subtilno prelivajočih se atmosfer, ki očarajo s harmonizacijo vseh odrskih izrazil, obenem pa prepričljivo izostrujejo raznotere miselne disonance – srž dramskega videnja sveta.
Začetno preglavico pri uprizarjanju Corneilleve »ekstravagantne galanterije« je predstavljal premalo eksakten prevod (Igor Lampret), ki pa ga je kolektivna adaptacija naposled pripeljala do statusa tekoče govorljivosti. Kicevi igralci se morajo pogosto izkazati z gibkim dojemanjem melodike verza; nalogo jim zna (kot v Igri o ljubezni in naključju) precej otežiti vrtoglavi dogajalni ritem, ki pa ga tokrat blažijo toni pretanjenega sfumata in zadržane humornosti. Iluzija je sicer nastala še pred prevlado post-descartesovske racionalistične poetike in njenega vsiljevanja norme o treh enotnostih; Kicev disciplinirani duh pa se vseeno odpoveduje odločnejšemu potenciranju ekscesne baročne razkošnosti. A – za razliko od Viharja – to v ničemer ne skali gledalčevega ugodja; režiserjeva veščina natančno, brez pretiranega intelektualiziranja na osi fikcija-resničnost, razgrinja notranje niti zgodbe, ki jih tkejo kredibilni, sedanjosti prilegajoči se značaji. Njihovo fokusiranje intimnih stisk, zapredenih v oblake (samo)prevar in manipulacij, je večstransko uokvirjeno s pojmom gledališča kot modela sveta, ki navkljub svoji mimobežnosti ponuja dovolj prostora za identifikacijo, emocionalno podoživljanje in (distancirano) refleksijo.
Tudi vizualna zasnova (scenografija in kostumografija stalnega Kicevega sodelavca Juergena Lanciera) uprizoritve je skladna in pretehtana; posebej sugestivno je porajanje oseb v globini, pred visokim zidom, katerega površina je izkoriščena tudi kot »tabla«, kamor se z (odločnimi) potezami krede zarisujejo črke, izbrisljive sledi labilnih identitet. To odrsko dejanje se vzpostavlja kot ključna metafora igre: melanholična potrditev človeške prisotnosti, ki se zabliska na horizontu, a že hip zatem utrne v neznano. Pozornost zbujata tudi niansirano oblikovanje svetlobe (Samo Oblokar), posebej ob vznikanju »odra na odru« v začetku petega dejanja, in glasba Stanka Juzbašića, ki v »razredčenosti« vzdušja najde učinkovito kritje za svojo mehko ambientalnost.
Novogoriški ansambel, podprt z uglednima gostoma v nosilnih vlogah, je režiserjev instrumentarij zanesljivo usvojil in ponotranjil. Standardno prepričljivi so Bine Matoh (oblastniški oče Geront), Boris Mihalj (njegov čarovnik Alkander je predvsem spreten manipulator z odrskimi prividi) in Ivo Barišič (nastopaški, a v resnici strahopetni stotnik Matamor predstavlja komični fokus uprizoritve), pa spet polnokrvno živahna Lara Jankovič kot služabnica Liza; zanimivo bi jo bilo pogosteje opazovati v vlogah, ki presegajo ta »profil«. Klindor Branka Šturbeja je sicer značilno »odprt« in vsestransko fluiden (ter kot tak eden »temeljnih kamnov« Kiceve poetike), a vseeno bi – sploh v odnosu do magistralne kreacije Sigismunda iz Calderonovega Življenje je sen – le stežka trdili, da doseže preboj v sfero vrhunskosti. Nataša Barbara Gračner je Izabelo oblikovala s premočrtno, suvereno odrezavostjo: hipersenzibilnost romantične naivke bi se namreč kaj slabo prilegala njenemu energičnemu temperamentu.
Gašper Malej, Primorske novice, 25. 4. 2000
Festivali in gostovanja v tujini
• 35. Borštnikovo srečanje, Maribor, 2000
12. 2. 2021, 23.00. splet.