Ime

Noseče dekle se s fantom vrne domov. Srečanje z bližnjimi se lovi v pasti neuspešne komunikacije. Ko ostaneta s fantom sama in začneta izbirati ime za otroka, se v navdušenje nad prihodnostjo začne vse bolj zažirati negotovost ...

Človek v sebi nosi pulzirajoči tovor svojih prednikov. Velik del naše identitete je živi ostanek tistega, kar so hranile in gojile naše družine. Družine vase zapisujejo zgodovino, zapisujejo čase, ki so jih oblikovale skozi desetletja, stoletja. S sabo nosimo vse poraze in zmage svojih prednikov, oni se oglašajo v naših glasovih in delujejo v naših dejanjih. To živo utripanje naših prastaršev v nas je prtljaga, ki jo nosimo s sabo in jo lahko odložimo samo takrat, ko se je zavemo.

Večna spirala, ki se vije iz preteklosti v prihodnost in se nenehno vrača v isto točko, enkrat napreduje in drugič pada, je osrednja misel Fossejeve drame. Vsi smo samo del velike procesije, del neskončne verige, delček strnjene vrste človeštva, isti hip potomci naših prednikov in predniki naših otrok. In samo ena točka na časovni spirali dovoljuje spremembo, ko se lahko odločamo, kakšno seme prihodnosti bomo postali, kakšen svet bomo pustili za sabo namesto tistega, ki smo ga podedovali. Točka spremembe je človek, posameznik, smo mi, je točka, kjer se srečujeta preteklost in prihodnost, točka sedanjosti.

Fossejevo Ime je premišljevanje o družini in posamezniku v njej. Raziskovanje naših družin, naših vzorcev, njihovo pretresanje in vrednotenje pa bo tudi izhodišče uprizoritve.

Norvežan Jon Fosse velja za enega najbolj ustvarjalnih sodobnih dramatikov. Svetovni preboj je sredi devetdesetih dosegel prav z dramo Ime. Njegove igre, romani in pesmi so prevedeni v več kot štirideset jezikov. Poleg številnih nagrad je prejel tudi laskavi naziv »novi Ibsen«, a v resnici je njegova pisava bližje Beckettu ali Pinterju. Prvo slovensko uprizoritev Imena je režira Ajda Valcl, ki je nazadnje v našem gledališču režirala monodramo Človeški glas.