jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Petnajsti avgust 1963, vas v Vipavski dolini. Vaščani pripravljajo dva dogodka na isti dan, ob isti uri – mašo za veliki šmaren z gospodom škofom in proslavo za dan graničarjev JNA s tovarišem sekretarjem izvršnega komiteja centralnega komiteja. Odločitve, ki jih morajo sprejeti, so težke. Bodo zveste ovčice ali poslušni tovariši? Na prvi pogled je jerebika, štrudelj, ples pa še kaj igra o nekem zgodovinskem času in temeljni slovenski ideološki razklanosti. A bolj ko se zadeva razpleta, bolj postaja portret sodobne slovenske družbe, v kateri ideološko prepričanje zlahka zamenja pragmatična korist. Besedilo nenehno prehaja med časi in prizorišči, politična dilema pa je začinjena s prizori neposredne seksualnosti, v katerih vsakdo nesebično liže, drka, vtika, boža, gnete in jaha, kolikor, kogar in kadar je le mogoče. Gre za besedilno bravuro, ki se po eni strani igra z žanrom komedije, tako da preizprašuje meje komičnega, po drugi pa z meščansko predpostavko gledališča, ki je provokacijo pripravljeno sprejeti, a le do določene mere.

Uprizoritev smo postavili v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem Ljubljana in s tem prepletli dve močni gledališki tradiciji in poetiki, kot se v jerebiki prepletata dve ideologiji. Režiral jo je Jure Novak, v katerega opusu je zanimanje za žgoče družbene teme nenehno navzoče, tuja mu ni niti odrska obdelava spolnosti, pa tudi z besedili Simone Semenič se je režijsko že srečal. Tokrat je vse troje prepletel v sočno celoto, ki drega v »plastične«, potrošniško zaznamovane lepotne ideale, pronicljivo analizira stanje v družbi in obenem polje od življenjske sle.