Jetnik Druge avenije

V medijih

JETNIK NEUSMILJENEGA MODERNEGA SVETA

V novogoriškem gledališču smo v četrtek, 14. januarja, še čutili praznično novoletno vzdušje, saj so v preddverju drobno svetile modre lučice, obenem pa je v veliki dvorani bila na sporedu prva premiera v letu 1999, tretja v letošnji sezoni. Domači gledališki ansambel je moral zaradi zunanjih sodelavcev spremeniti začrtani repertoar in namesto drame D. Harea Pogled Amy Thomas, ki bo na programu v prihodnji sezoni, smo lahko sledili prvič na slovenskem odru komediji Neila Simona Jetnik druge avenije. Iz angleškega jezika jo je v slovenskega prestavil letkor PDG Srečko Fišer, zrežiral pa Jaša Jamnik, ki si je s svojim poustvarjalnim delom že priboril marsikateri uspeh.
Neil Simon je eden izmed najbolj priljubljenih in plodovitnih sodobnih ameriških komediografov. S svojimi gledališkimi in filmskimi stvaritvami je osvojil nešteto gledalcev, si pridobil naklonjenost kritikov in prejel tudi prestižne nagrade. Z nekaterimi igrami je doživel osuplo število ponovitev. V 60. in 70. letih so se nekatera njegova dela pojavila tudi na naših odrih. V svojih prvih komedijah je ubiral lahkotnejše strune, kasneje pa je vanje vnesel resnejše tone, tako da se v njih prepletajo žalostne in smešne note. Je oster opazovalec moderne družbe, v kateri je človek ujet v past sodobnega ritma življenja, ki pač zahteva uspešnost, določeno stopnjo na socialni lestvici, predvsem pa denar in cel kup nebistvenih drobnarij. V tem na videz urejenem okolju se kretata protagonista Jetnika druge avenije, zakonca Edison, ki sta si ustvarila življenje po sodobnih »pravilih«, dosegla sta udoben življenjski standard; toda njuna idealna vizija uspešnega življenja se zruši, ko je mož Mel odpuščen iz službe in ko jima tatovi iz stanovanja v 14. nadstropju newyorške stolpnice odnesejo vse. Tedaj se prikradejo v dušo protagonista vsi pritajeni strahovi, se pojavijo odprta vprašanja o bivanju, o medčloveških odnosih; Mel je prepričan, da je sam proti vsem. Vsebina je povsem resna in pretresljivo je Melovo tesnobno občutje, toda smešni so v njej drobni vsakdanji pripetljaji in reakcije protagonista ter njegove duhovito ironične pripombe.
Bine Matoh se je povsem naravno preobrazil v Mela, preprostega, malega človeka, ki bi lahko prebival v katerikoli razviti državi sredi brezposelnosti, onesnaženega okolja in podobnih tegob. Gledališki umetnik je dosledno oblikoval vse nianse Melovega značaja v raznih situacijah. Mira Lampe-Vujičić je bila njegova »trezna« soproga, ki pa se ob koncu, ob težko dočakanem sneženju, postavi vštric njega, da bi skupaj izvedla načrtovani »maščevalni« naklep proti predrznemu sosedu. Milan Vodopivec je prepričljivo prikazal Melovega poslovno uspešnega brata Harryja; njegove tri že na prvi pogled smeh vzbujajoče sestre so v dobro premišljenih kretnjah in domiselni mimiki v svojem kratkem odrskem posegu duhovito orisale Nevenka Sedlar, Metka Franko, Dragica Kokot. Njihove značajske poteze je še poudarjala dobra izbira oblačil kostumografke Ane Matijevič. Scenografska zasnova Barbare Matul Kalamar je učinkovito utesnjujoče uokvirila dogajanje.
Čeprav ob gledanju te komedije ne zazveni prešeren smeh, se je tu pa tam vendarle iz dvorane slišalo neprikrito smehljanje. Gledalci so izrazili odobravanje ob novi odrski postavitvi z iskrenim ploskanjem, s katerim so večkrat priklicali na oder izvajalce.
Iva Koršič, Jetnik, Novi glas, 22. 1. 1999.