Kdo se boji črnega moža

V medijih

Na velikem odru SNG Nova Gorica so krstno uprizorili predstavo Kdo se boji črnega moža v režiji Ivana Peternelja. Predstava prinaša kolaž različnih besedil o tujcih in tujstvu. Dramsko-plesna etuda je nastala v koprodukciji z zavodom MN produkcija. Peternelj in dramaturginja Tereza Gregorič sta v predstavo vključila pesmi različnih avtorjev z interpretacijami tujca in odtujenosti. Te prinašajo čutno predstavo o osamljenosti v svetu. Hkrati sta zbrala tudi odlomke iz uradnih dokumentov, ki obravnavajo tujca s hladnim pravnim jezikom, kar je logična posledica državne ureditve in spoštovanja zakonov. Kot prispodobo za večne selitve ljudstev sta uporabila poljudnoznanstveni tekst iz živalskega sveta. Režiser, igralec in koreograf Peternelj se s predstavo Kdo se boji črnega moža v SNG Nova Gorica prvič predstavlja v vlogi režiserja. Na novinarski konferenci je dejal, da je fokus predstave na tujcu, v smislu nekoga, ki je v družbi označen z negativnim predznakom, in njegovi osami. Igralka Ana Facchini je poudarila, da je pojem tujca relativen, saj si tujec lahko tudi v lastni državi: »Poudarek je zato na čutenju, ki ga z odra skušamo zbuditi v gledalcih preko besedil, ki so jih ustvarili velikani svetovne literature.« V predstavo so vključene pesmi oziroma besedila Daneta Zajca, Charlesa Baudelaira, Gregorja Strniše, Boštjana Videmška, Ingmarja Bergmana, Williama Shakespeara in Alberta Camusa. Kostumi so delo Barbare Stupica, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe pa Jaka Šimenc.
L. K., Demokracija, 19. novembra 2015

Kdo naj se, po tako krutih, krvavih dogodkih v Parizu in drugod po svetu, ne bi bal "črnega moža", neznanca, tujca, še posebno, če v svojih rokah drži morilno orožje in strelja v nič hudega sluteče ljudi, ki bi radi le v miru uživali svoje proste urice? Težko je v takem duševnem razpoloženju iskati dobro v človeku, iskati v njem tisto človečnost, po kateri vsi hrepenimo, da bi zavladala med nami (utopične želje?). Vse nas namreč vodi v smer ksenofobije, ki se ji je težko izogniti. Ustvarjalci svojevrstne predstave, pravzaprav dramsko plesne etude, kot so jo poimenovali, Kdo se boji črnega moža, ki je krstno izpovedala svoje poglede na tujce in tujstvo, migrante in migracijo, v četrtek, 12. novembra 2015, na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica kot zunaj abonmajska gledališka ponudba, gotovo si niso mislili, da bo izbrana tema tako trpko aktualna in da se bo tako neposredno tikala te naše tako zelo ranljive Evrope. Tega našega "starega kontinenta", prepojenega z antiko in visokimi mislimi velikih modrecev, ta kontinent, ki je sanjal o bratstvu med narodi in je zato odpravil vse svoje notranje meje, a jih sedaj ob zmeraj novih valovih migrantov v strahu pred neznanim, ki lahko ob tem nastopi, spet postavlja v obliki bodečih pregrad in zidov. Smilijo se nam množice ljudi, ki bežijo iz vojnih žarišč, a žal so med njimi gotovo tudi "potuhnjeni" črni možje, ki sejejo strah in teror s svojimi okrutnimi dejanji. Zato se v nas prebuja prastrah pred vsem tistim, kar nam je tuje, neznano, pa tudi vselej v nas prisoten strah pred smrtjo, ki preži na vsakem koraku. Tudi zato, ker se večkrat čutimo zapuščene, osamljene, nesprejete v tej razčlovečeni družbi. Še v lastni družini se človek lahko počuti sam, vsem tuj. Režiser, igralec in koreograf Ivan Peternelj, ki se je v novogoriškem gledališču tokrat prvič predstavil kot režiser in ki je bil za svoje ustvarjalno delo mnogokrat nagrajen - tudi z Župančičevo nagrado, najvišjo nagrado, ki jo podeljuje Mestna občina Ljubljana za umetniško ustvarjanje, in dramaturginja Tereza Gregorič iz SNG Nova Gorica sta iz besedil znanih domačih in tujih avtorjev, Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Boštjana Videmška, Charlesa Baudelaira, Ingmarja Bergmana, Williama Shakespeara in Alberta Camusa stkala svojevrstno uprizoritev, v kateri ima središčno mesto beseda s svojo sporočilno močjo. Ta naj nas vodi do človečnosti, do humanosti, ki nam velikokrat primanjkuje. Izbrani teksti, ki so jih z dokajšnjo izrazitostjo in poglobljenim žarom podajali - in pri tem lahko svobodno interpretirali in jim vdahnili tudi svoje čustveno razpoloženje ob vsebinski sporočilnosti - igralci Marjuta Slamič (Ona, Reka, Smrt), Gorazd Jakomini (Tujec, Volk, On) in Ana Facchini (Poeta), so zvezili zelo lirično, poetično tkanino, ki jo je še poudarjala izrazna moč svetlobe in zatemnitve (mladi oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc) v glavnem golega odra, odetega v črne nianse (scenografija AVGUS). Poetično ozračje, z vznemirljivimi odtenki vred, sta nedvomno ustvarjala tudi plesalca in koreografa Nastja Bremec in Michal Rynia (Senci) na glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja. Njuni telesni gibi so večkrat bolj zgovorni kot vsaka izražena beseda. Skrivnosten ton celoti so dajali tudi kostumi v črnih odtenkih po zamisli Barbare Stupica. Nekateri prizori so bili res enkratni; Shakespearovi verzi so iz ust Gorazda Jakominija izzveneli v vsej svoji arhaični veličini. Tudi Marjuta Slamič in Ana Facchini sta vzbudili v gledalcu kar nekaj emocij. V poetično ozračje so sicer "trdo" realistično zarezali izvlečki iz slovenskega zakonika o tujcih, njihovih pravicah in še marsičem, izrečeni v hladnem, drdrajočem tonu. Bolj sprejemljiv je bil intermezzo, ki so ga ustvarili citati iz enciklopedije o migracijskem toku ptic, ki se kot selivke vedno znova odpravljajo na dolgo pot čez morje, pa se spet vračajo k nam. Pri tem je plesna izraznost spet očarljivo napolnila oder. Sploh je bila ta svojevrstna dramska "simfonija" prepojena z zvoki, pesmijo, simbolnimi segmenti, ki so se brez dvoma dotaknili gledalčeve notranjosti, v kolikšni meri, pa naj vsak zase presodi.
I. K., Novi Glas, 26. novembra 2015

Kdo se boji črnega moža, ki je pod režijsko taktirko igralca, plesalca in režiserja Ivana Peternelja minuli četrtek premierno zaživela na velikem odru SNG Nova Gorica v koprodukciji z Zavodom MN Produkcija, zaznamujeta tako impresivna vizualna podoba kakor močna koreografija. Ivan Peternelj je v gledališkem svetu bolj znan kot igralec Slovenskega mladinskega gledališča, ob tem pa še kot plesalec in sodelavec v mnogih zunaj institucionalnih gledaliških in plesnih projektih. Na oder novogoriškega gledališča prinaša svoj edinstveni čut za lepoto. Vizualna in zvočna podoba tokratne uprizoritve sta zasnovani v slogu mrakobnega speva preganjanim. Igra poteka tudi globoko v notranjosti odra, kar je nasprotno aktualnim trendom uprizarjanja, a je prav to dobrodošla scensko-režijska osvežitev (scenografijo podpisuje AVGUS).
Anja Bajda, Primorske novice, 16. novembra 2015

Že v izhodišču se ni mogoče izogniti močno sodobni naravnanosti, ki jo izraža dramska plesna etuda. Kdo se boji črnega moža, ki je ta četrtek kot izven abonmajska ponudba premierno zadihala na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, namreč zelo eksplicitno odpira vprašanje tujstva, natančneje ksenofobije. Naš čas in v njem te tedne in dneve zaznamuje migrantski val, ki je zajel Evropo in ki ga Evropa ne zna razrešiti, razen s tem, da postavljajo posamezne države bodeče žice in dvigajo zidove. Je to strah pred navalom tujcev? Je to samoobrambni mehanizem, ki sproža postavljanje okopov pred tujci? Je to beg pred smrtjo in minljivostjo, na kar nas opozarja že zgodovinski poduk, da je rimski imperij propadel tudi zaradi tega, ker so vanj začela vdirati druga ljudstva oziroma osvojenih ljudstev ni znal pripraviti do sobivanja? Predstava v zamisli in izboru besedil Tereze Gregorič in Ivana Peternelja skuša prebuditi v človeku humanistične vzmeti, ali vsaj pomisel, kakšen je naš odnos do tujcev. Da bi to dosegla in mogoče celo odgovorila na zgornja vprašanja, se poslužuje besedne moči Daneta Zajca, Charlesa Baudelaira, Gregorja Strniše, Ingmarja Bergmana, Williama Shakespeara in Alberta Camusa. Izbor tekstov vodi v smer izrazite poetizacije in introspekcije tujstva, ki s tem ni zamejeno le migrantski vidik, ampak se zareže v intimo posameznika z grozljivim spoznanjem, da živi tujec lahko v vsakomur in da je vsakdo lahko drugemu tujec, tudi doma, med svojci. To izrazito lirično rdečo nit pa prekinjajo citati iz knjige slovenskih zakonov o tujcih ali enciklopedični zapisi o selitvi ptic, ki naj bi potrjevali vzporednice o preseljevanju ljudstev, ki so stalnica človekovih civilizacijskih obdobij.
Predstava, ki jo je režijsko podpisal Ivan Peternelj, ni strnjena pripoved, odrsko dogajanje je ujeto v zbujanje in obuditev občutkov, pa naj gre za ples Michla Rvnia in Nastje Bremec ali za besede Marjute Slamič (Ona, Re ka, Smrt), Gorazda Jakominija (Tujec, Volk, On) in Ane Facchini (Poeta). S svojo glasovno kadenco so igralci risali posebno molovsko atmosfero, ki jo je poudarjal gib obeh plesalcev, kot da bi šlo za prepletanje boja med dobrim in zlim in za nemoč, da bi dokončno odgovorili na vprašanje, kaj sta tujstvo in tujec, čeprav se s pojmovnostjo in konkretnostjo obojega vsakodnevno srečujemo. Ta odprti oklepaj so igralci postavili prepričljivo in izpovedno jasno. Zanimiv presek in izsek močno aktualne problematike (evropske krize) so opazno oblikovali še kostumografinja Barbara Stupica, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar in oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 14. novembra 2015