Kean IV.

V medijih

BREZČASNI ŽAR GLEDALIŠČA IN NJEGOVIH PROTAGONISTOV

V Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici je domači umetniški ansambel v četrtek, 16. januarja, premierno, na Slovenskem krstno, uprizoril delo nedavno preminulega ruskega dramatika Grigorija Gorina (1940-2000) Kean IV. (1991), v režiji Georgija Para. Hrvaški režiser je z odličnimi igralci, predvsem z markantnima stebroma PDG, Binetom Matohom in Janezom Starino, polnokrvno uresničil širokopotezen režijski koncept vsebinsko nabite igre v igri, ki zahteva elastičnost izvedbe in igralske veščine.
Kot je zapisano v tehtnih prispevkih gledališkega lista, je Gorin za protagonista igre izbral enega izmed najboljših igralcev vseh časov slavnega Edmunda Keana (1787-1833), Angleža, čigar odrsko in resnično življenje se je zavilo v legendarno tančico, še preden se je tragično izteklo. Zato ga je literarno ovekovečilo več znanih avtorjev. Kot nezakonskega sina ubožne potujoče igralke so ga že v rani mladosti zaznamovale težke življenjske preizkušnje. Nemirni duh ga je zgodaj popeljal v gledališki svet, v katerem je nato bleščeče zakraljeval in bil več let njegov nesporni vladar kot protagonist Shakespearovih dram. Z igralskim šarmom je osvajal publiko, predvsem gledalke. Bil je neobvladljiv, razuzdan ženskar in velik ljubitelj alkohola. Njegova slava je segala do angleškega dvora. Ni pa izpričano, ali je res bil v prijateljskih stikih z razsipnim, a mecensko zavzetim Waleškim princem, kasnejšim kraljem Jurijem IV., o čemer govori Gorinova tragikomedija. To razmerje, nihajoče med prijateljstvom in ljubezenskim tekmovanjem, pokornostjo in upornostjo, zvestobo in nezvestobo ženski in dvoru, prekipeva iz Parove uprizoritve in pri tem blestita v vsej igralski moči s pretanjenimi odtenki Bine Matoh kot razvraten Kean, ki sta se mu življenjska in odrska pot tako prekrižali, da ju ni zmogel več ločiti, in Janez Starina, ki je sijajno upodobil Jurija IV., kateremu so bile bolj pri srcu ljubezenske avanture kot prestol.
Njune dailoge v suvereni igri prešinja močna čustvena napetost, s katero sta osvojila tudi sicer pregovorno mrzlo premiersko publiko. Figuro faktotuma Salomona je dognano izrisal Branko Ličen, ki mu večkrat igralsko ni dano se izkazati.
Ostalih osem igralk, nekatere so zasedle tudi moške vloge – kot stari ironično-groteskni lord je bila čudovita Mira Lampe-Vujičić – , je izvrstno dopolnjevalo vsebino, ki je kipela v splošnem razkošju.
Iva Koršič, Novi glas, 6. 2. 2003