Skoči na vsebino

Biljana Srbljanović

Kobilice ali Moj oče igra loto

Slovenska praizvedba

Biljana Srbljanović

Kobilice ali Moj oče igra loto

Skakavci ili Moj otac igra loto

Krstna uprizoritev

PREMIERA

5. januar 2006

Kaj je sreča in kako jo doseči? Kaj je smrt in ali se ji je mogoče izogniti? Kako se soočiti s svojo starostjo in starostjo bližnjih? Kaj je mladost? Kaj je smisel in namen družine? To so vprašanja, s katerimi se v svojem najnovejšem delu ukvarja Biljana Srbljanović, najuspešnejša in najpomembnejša sodobna srbska dramatičarka, ki je s svojimi deli prodrla na gledališke odre po vsem svetu. Čeprav Biljana Srbljanović velja za izrazito politično in socialno angažirano ustvarjalko, je igra Kobilice ena njenih redkih apolitičnih dram. Avtorica sama jo je opredelila kot igro "o ljudeh, ki v svetu ničesar ne spreminjajo, ki ničesar ne puščajo za seboj, ki se jih ne bodo po ničemer spominjali, ki pa so vendarle živi in so tu in ki so pravzaprav mi". Ob prepletanju različnih stilov in žanrov - od poetičnega realizma do nadrealizma, od sentimentalnosti do ironije, od lapidarnega dialoga do glasbenih in plesnih elementov - je nedvomno najznačilnejša lastnost dela brutalna neposrednost.

Ustvarjalci

V medijih

Kobilice iz naslova so prispodoba za poražence vseh generacij, med katere sodijo tako prezgodaj postarani otroci kot v usodo vdani tridesetletniki in pootročeni (ali pač dementni) upokojenci. Vsi ti ljudje prav kakor omenjene žuželke nenehno hlastajo po vsem, kar se jim v nekem trenutku ponuja, pa naj gre za prihranke ostarelega tasta, sprejem med "nesmrtne" akademike, polepšanje s plastično operacijo ali nezasluženi košček človeške topline; ker pa se jim vse to na takšne ali drugačne načine izmika, se pač kratkočasijo s tem, da žrejo drug drugega - in to brez zadržkov, premišljeno ter z neprikritim zadovoljstvom. Skratka, v bistvu gre za "naravno stanje", boj vseh proti vsem, ki ga je režiser Eduard Miler podčrtal z malce ironično izbranimi glasbenimi vložki in umestil na neke vrste "oder na odru". Slednji deluje predvsem kot ring, v katerem neprestano potekajo bitke za prostor pod soncem, obenem pa izpraznjena ploščad omogoča gladko prehajanje med številnimi prizorišči, od restavracije do stanovanjskih prostorov - scenografska zasnova Marka Japlja posamezne lokacije nakaže skozi v ozadju nakopičene predmete in kose pohištva - ter s svojo goloto odraža globoko praznino in puščobnost življenj protagonistov.
Gregor Butala, 9. januar 2006, Dnevnik

Ključne naloge pri oživljanju razmeroma zapleteno sestavljene celote iz skrbno domišljenih in stiliziranih dramskih značajev so opravili igralci. Prepričljivo podobo nekoliko odcvetele, neambiciozne in anonimne televizijske maskerke Nadežde, ki bi predvsem rada skrbela za koga, je napolnila z nekonjunkturno preprosto dobronamernostjo Ana Facchini. Nastopaškega in samovšečnega televizijskega zvezdnika, policijskega denuncianta in zakonolomskega lahkoživca Maksima, ki ga le za trenutek "strezni" lažja možganska kap, je napolnil s puhoglavostjo novodobnega medijskega guruja Radoš Bolčina. Polaščevalsko, vase zagledano in umetelno afektirano televizijsko lepotico Dado je celostno in v podrobnostih karikirala Lara P. Jankovič, njenega copatarsko ponižanega moža Milana pod pritiskom zločinske preteklosti in neuspešne službene kariere Gorazd Jakomini in njuno po zgledu prevladujoče matere enako egoistično in polaščevalsko ter prezgodaj dozorelo hčer Alegro Saša Mihelčič. Gejevskega in očetomorilskega Dadinega brata Fredija je domišljeno izrisal Iztok Mlakar, njunega že zdavnaj "odklopljenega" in zgolj še vegetirajočega očeta g. Jovića pa vselej predani Ivo Barišič. Karikaturi starcev, zaznamovanih s partijsko preteklostjo in nečastno zgodovino ter trajno razločenih zaradi članstva oz. nečlanstva v akademiji nesmrtnih, sta prispevala Milan Vodopivec kot Milanov oče, akademik Ignjatović, in Jože Hrovat kot g. Simić, ničla. Maksimovo deloholično prvo ženo Žano je odločno izrisala Mira Lampe Vujičić, njeno nemočno in ostarelo mater go. Petrović pa Teja Glažar.
Slavko Pezdir, 7. januar 2006, Delo

Enajstim nastopajočim uspe črni humor in neobtesano grenkobo združiti v gromozanski cmok, ki ga mora pogoltniti gledalec. Naj se med tem opravilom smeje ali joče?
Ko gledaš v ogledalo, se res težko odločiš.
Andraž Gombač, Primorske novice, 7. januar 2006

Festivali in gostovanja v tujini

Borštnikovo srečanje, Maribor, 2006

8. 12. 2020 ob 23.00. SPLET.