Kokoš

V medijih

RUSKA KOKOŠ NA PRIMORSKEM
Lahkotna komedija sodobnega ruskega dramatika Nikolaja Koljade

Perjad iz naslova lahkotne komedije Kokoš Nikolaja Koljade, enega najbolj plodovitnih sodobnih ruskih dramatikov (slovenskemu občinstvu že znanega po uprizoritvah Murlin Murlo in Kača na odru Mestnega gledališča ljubljanskega), je seveda ženska. To je mlada igralka nekega provincialnega gledališča (igra jo Marjuta Slamič), ki iz koristoljubnih nagibov pa tudi iz čistega užitka hkrati zapelje tamkajšnjega umetniškega vodjo in režiserja (Bine Matoh) ter gledališkega organizatorja (Gorazd Jakomini), jima obljublja zvestobo do groba, da se uboga moška v krizi srednjih let nazadnje kar vpričo svojih partnerk, primadone (Lara P. Jankovič) in njene starejše kolegice igralke (Teja Glažar), stepeta za primat nad kavljem, na katerega se nameravata obesiti, dokler ta pod njuno težo ne popusti in se oba tragikomično zvrneta po tleh.
Prizorišče tega vodvilskega zapleta je gledališka garsonjera z velikansko posteljo in pomenljivima maskama veselih in turobno razpotegnjenih ust nad njo, z vso potrebno »šaro« in šarmom pa ga je opremil scenograf Đorđe Bjelobrk. Komedija s prvinami melodrame izhaja iz tako imenovanega ruskega črnega realizma in spretno združuje lahkotnost bulvarskega gledališča s tehtnejšim premislekom o igranju vlog v vsakdanjem življenju in presevanju življenjskih snovi v prostor gledališča. Zasnovana je namreč kot igra v igri: izza prepustnih zidov jo navsezgodaj zjutraj po sili razmer spremljajo sostanovalci in, misleč da so prisostvovali gledališki vaji, igralcem nazadnje čestitajo za njihov podvig. Prav to metagledališko plast skušajo na svoj način igre naseliti novogoriški igralci. Pod vodstvom režiserja (tokrat tudi kostumografa) Matjaža Latina in dramaturginje Martine Mrhar hodijo po tanki črti teatralnosti v gledališču in življenju. Kako igrati teatralnost sočasno na obeh ravneh, ne da bi pri tem zbujali dvom (nemara pa prav to) v to, da gre v prikazovani življenjski situaciji krvavo zares in da je ta ista, tu uprizarjana gledališka situacija, obenem samo igra? Kako zgrabiti to dvojnost, ne da bi se v način igre vtihotapil slabšalni prizvok teatraličnosti? Ruska patetika na primorski način ne pride do žlahtnega izraza samo v ženskem, ampak postane nalezljivo komična predvsem v moškem delu igralske ekipe (v nekaterih prizorih seveda bolj, v drugih manj). Ob nespregledljivem mojstrstvu Bineta Matoha in izdelanem igralskem izrazu Gorazda Jakominija najbrž tudi zato, ker nismo vajeni gledati moških v srce parajočih vlogah trpečih mož! H kakovosti teatralnega znatno prispeva tudi obilje profanega izrazoslovja (sočno ga je poslovenila Vanja Slapar Ljubutin), ki se v vsej avtorjevi dolžini razteza v goriški uprizoritvi. Verjetno so uprizoritelji pri ohranjanju gostobesednih (pre)dolgih replik računali na odmev iz dvorane, ta pa bo gotovo prišel s ponovitvami tega gledališkega komada bolj potrošne narave in z manj zadržanim občinstvom, kot je bilo premierno.
Barbara Orel, Dnevnik, 17. 1. 2004.