Komedijant

V medijih

...toda če moramo iskati delo, za katerega bi lahko rekli, da je že s samim svojim pisanjem v najboljši tradiciji tistega srednjeevropskega duha, po katerem nekateri danes tako hrepenijo, potem je to že omenjeni Komedijant Thomasa Bernharda, nedavno preminulega velikega nasprotnika vseh avstrijskih in tujih svetinj. Že sama struktura tega dela je izredno zanimiva. Gre za zelo dolg monolog nekega po lastni oceni velikega igralca pred njegovim nastopom v samoti province, ki ga v njegovem neskončnem trajanju (drama ima tri dejanja, predstava pa traja več kot dve uri) s kako repliko le tu in tam prekinjajo ostale osebe, člani igralčeve družine in pa družine krčmarja, v čigar krčmi igralec namerava nastopiti.
Že dolgo v nobenem delu nisem imel priložnosti slišati toliko duhovitega, a prav tipično srednjeevropskega sovraštva in čemernosti, ki postavljata pod vprašaj prav vse parametre življenja in umetnosti, kot je to primer v tem monologu. Bernhard s pozicije utrujenega človeka (ki pa ni tako zanosno in vehementno kamovska) preklinja tako državo, v kateri mu je bilo usojeno roditi se in živeti, kot tudi duhovno provincialnost in zanemarjenost njenih prebivalcev, vendar tudi gledališče in igro, ki kakor da utrujeno, z velikimi temami zgolj želita pokazati, da štrlita iz tega blata. Posmehuje se igralcu, strahovitemu družinskemu tiranu in odvratnemu človeku, za katerega ne obstaja nič zunaj njega samega in njegove pompozne sceničnosti, ki se obenem enako nesmiselno udejstvuje v gledališču in nezaupljivo spreminja v gledališče vse okrog sebe (to odlično kaže dvoumen naslov nemškega izvirnika – Der Theatermacher). Tega »velikega« Bruscona igra resnično veliki slovenski igralec, ki se imenuje Sandi Krošl, njegovo v vsakem pogledu sijajno dozirano in akcentuirano pripoved pa je režiser Dušan Mlakar kot dominantno temo orkestriral v predstavo izrednih majhnih vlog, ki nemo, vendar pomensko toliko bogateje oblikujejo splošno sliko Bernhardovega duhovnega sveta, njegove fino dozirane karikaturalnosti, pa tudi fantastične in poetične ironije, tako značilne za pravega srednjeevropskega duha. Nepozaben trenutek predstave je, ko precej neumna krčmarjeva hčerka z violino odide pomagat svinjam prežvekovati, z njenih strun pa se kljub kruljenju svinj in igralčevemu šklepetanju z zobmi razleže čudovita glasba, prava umetnost.
Mesto, v katerem se odvija Bernhardov Komedijant, se imenuje Utzbach. In prav tako, kot se Brusconu tam ni zgodila predstava, tako se tudi na goriških srečanjih ni zgodilo pravo gledališče. To pa zgolj dokazuje, kako sijajno je Bernhard diagnosticiral pravo stanje srednjeevropskega duha in njegovih refleksov v današnjih tako različnih, vendar še kako podobnih »dietenklasnih ječah«, ki ga brezupno utesnjujejo; vse, kar se že peto leto dogaja v zvezi s temi Srečanji, neznosno smrdi prav po – Utzbachu.
Dalibor Foretić, Danas, 21.3.1989 (prev. J. F.)