Kraljevi smetanovi kolački

V medijih

PRAVLJICA ZA NAJMLAJŠE IN MONODRAME ZA ODRASLE
V Novi Gorici so uprizorili Kraljeve smetanove kolačke Marthe Swintz, v Solkanu pa veselje do življenja Alda Nikolaja

Tako kot lansko sezono je tudi letošnjo Primorsko dramsko gledališče pričelo z igro za otroke. Le da je to bila lani predstava za pubertetnike, letošnja pa je namenjena najmlajšim, prava pravljica. In pravzaprav bi morala ponoviti to, kar sem zapisala že lani: to je dobra naložba v bodoče obiskovalce gledališča. Še zlasti zato, ker je ansambel ne odrine z levo roko ob božičnih in novoletnih praznikih, ampak zaigra v redni sezoni, prav tako prizadevno in s komedijanskim žarom kot vse druge predstave za odrasle.
Švicarska avtorica Martha Swintz najbrž ni preveč znana, kajti o njej ni mogoče dobiti nobenih podatkov, ne objavljajo jih v gledališkem listu in menda ne ve nič niti prevajalka Barbara Šega. Njen tekst sicer nima posebne literarne teže, je pa dokaj duhovita in zabavna igrica, ki nudi možnost za razigrano odrsko uprizoritev, najmlajšim pa iluzijo pravljične resničnosti, saj govori o pogumu in o poštenju. Kraljeve smetanove kolačke je za PDG režiral Samo Strelec in naredil prijetno in učinkovito predstavo, ki se odvija tekoče in izpričuje poznavanje teatrskih zakonitosti. Mladi režiser je znal tudi najti pravo distanco med pravljičnostjo in spektakularnim humorjem, ki ga je poudarjal še prav posebej, seveda v posebno veselje (mladih) gledalcev. Izdatno podporo je imel pri svojih zamislih v dramaturginji Martini Bremec, lektorju Srečku Fišerju, še prav posebno pa pri kostumografki Gordani Gašperin in scenografki Mirjani Koren. Glasbeno učinkovito sta predstavo opremila Fabio Devetak in Vesna Tomšič, ki je prispevala tudi koreografijo.
Glavna teža pa je bila – kot domala pri vseh predstavah – na igralcih. In to pravljico o nečloveško debelem kralju, zaljubljeni princesi in čarovnicah je novogoriški ansambel zaigral s svojo znano teatrsko radoživostjo in priznanim smislom za humor, brez sprenevedanj in afektiranega spogledovanja z občinstvom, vendar z dovolj duhovitega karikiranja. Debeli kralj, ki ne zna živeti brez sladkarij, je Ivo Barišič, njegov senilni pek Stane Leban, lepa in muhasta kraljica Nevenka Vrančič, nesrečni zaročenec Artur Rastko Krošl, kajti prikupna princeska – Dušanka Ristić – ga ne ljubi, ampak rada vidi pogumnega paža – Iztok Mlakar. Kajpak, da ne gre brez čarovnic (le kakšna pravljica bi to bila!) – hudobna coprnica je Dragica Kokot, dobra pa Metka Franko. V dogajanju ima svoje mesto še glasnik – Jože Hrovat.
Nadaljnje predstave bodo gotovo potrdile znano dejstvo, da so otroci hvaležno občinstvo. /…/
Zdenka Lovec, Večer, 6. 11. 1993.