Križ

V medijih

Križ Matjaža Briškega je opredeljena kot pesniško filozofska igra in zanjo je avtor pred devetimi leti na tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Krstno uprizoritev pa je drama doživela na odru novogoriškega SNG in zagotovo imajo oblikovalci programa tehten razlog, da so jo uvrstili v repertoar. Težki bi rekli, da prinaša zgodbo. Težišče vsega je križ, tako kot katoliški simbol, kot tudi v vseh drugih simbolnih pomenih, ko ga uporabljamo za težave in tegobe s katerimi se soočamo v življenju. S poskusi humorja, groteske, absurda in še česa, nam besedilo skuša sporočiti, da smo v osnovi vsi mučeniki in če nam okolje tega ne prizna, se kaj sami pribijemo na križ in nadenemo avreolo odrešenika, zatem pa se znajdemo v nekem nadrealnem idealiziranem svetu, ki ga verniki prepoznavajo kot nebesa. Torej vsak ima svoj križ, tak ali drugačen, v različnih življenjskih vlogah, kar nam protagonisti pripovedujejo z bolj ali manj posrečenimi besednimi igrami in humorno grotesknimi situacijami. Če je gledališče ogledalo in odraz časa in družbenega dogajanja, potem je predstava Križ to zagotovo. V njej so zaigrali prvaka Radoš Bolčina in Iztok Mlakar, Milan Vodopivec, Teja Glažar, Peter Harl in gost Matija Rupel. Odrsko dogajanje je na klavirju v živo spremljal Uroš Cej
Kašca Bucik Ingrid, Radio Slovenija 1, 14. marca 2014

V osrčju filozofsko-poetične drame, ki je v temeljnem vzdušju in konstelaciji likov sorodna Beckettovi dramatiki absurda, avtor Matjaž Briški pa jo zasoli tudi s strniševsko formo poetične drame z rimami in asonancami, stojita Ize in Čoki. Ne najbolj brihtna in ne več tako mlada tesarska vajenca na veliki petek nekje globoko v rovtah, v kotu, pozabljenem od Boga in ljudi, na nekem križišču postavljata križ. Pri tem imata same križe in težave, ki si jih lajšata z modrovanjem o trpljenju, odrešitvi, svetništvu in podobnem. V uro in dvajset minut dolgi novogoriški krstni uprizoritvi, ki jo je Samo M. Strelec režiral ob dramaturški pomoči Tereze Gregorič, ju upodobita Iztok Mlakar in Radoš Bolčina. Igralca sta se že večkrat izkazala za imeniten tandem, tudi in morda zlasti v Tauferjevi uprizoritvi Beckettove klasike Čakajoč Godota, ki je Briškemu služila kot navdih za pisanje Križa. Preden je Bog ustvaril svetlobo, je bila zemlja ovita v temo, piše v prvih vrsticah Svetega pisma, in tudi Križ se pncne v gostem mraku, v katerem je slišati zgolj zasoplo stokanje in preklinjanje tesarjev, ki postavljata križ in nanj pribijata Kristusa. Ko ju naposled ožari svetloba, se pred gledalcem razpre vizualno privlačna predstava; kostumi so delo Ms Kovačič in Jane Zornik, za scenografijo s polkrožno steno in belim križem v sredini je poskrbel kar režiser, v pomoč pa sta mu bila oblikovalec svedobe Samo Oblokar ter oblikovalec rekvizitov in scenski slikar Branko Drekonja, medtem ko sakralno vzdušje z živo orgelsko spremljavo krepi Uroš Cej. Na prizorišče, ki ga s povešenim pogledom vseskozi nadzoruje križani Kristus (gostujoči igralec Matija Rupel ga upodobi z ustrezno milobo) prihrumita še žolčno pričkajoča se mati (Teja Glažar) in sin (Peter HarI v alternaciji s Predragom Mitrovičem). Drug drugega mučita, drug drugemu sta križ, dokler sin matere ne zadavi, nakar za pokoro nadomesti Kristusa, se da pribiti na križ, kar pošteno zaplete odrsko dogajanje in zaostri odnos med tesarskima vajencema in njunim živčno gospodovalnim šefom, hudičevskim Mojstrom (Milan Vodopivec).
Andraž Gombač, Primorske novice, 18. marca 2014

Križ Na svetu je en sam križ! V iskanju pravičnega, ki ga lahko pojmujemo na različne načine, v današnjem času, kjer v tej razčlovečeni družbi odpadajo vse nekdanje trdno zakoreninjene vrednote in se iz njenih tesnih okovov ne znamo ali ne moremo izviti, je Slovensko narodno gledališče postalo tudi pred Pravičnim, ki s (m) o ga ljudje nedolžnega pribili na križ in bi ga tudi danes, če bi se spet pojavil med nami, kot modro ugotavljata sicer ne ravno bistra vajenca v pesniško filozofski drami - s teološkimi primesmi -Križ. "Ves čas nas veže križ", "To ni življenje! To je križ". "Smrt odveze naju križa". "S križem sva tud' midva zlita", "Dosti tlake, dvajset križev že, eno samo veliko gorje"... Tako trpko pravita s preigravanjem besede križ Ize in Čoki, pomočnika mojstra tesarja, potem ko sta se namučila, da bi dvignila križ oz. razpelo, na kateri v naravni velikosti visi Križani, ki ga je, po njunem mnenju, z izredno natančnostjo izdelal mojster. Le-ta ju kot vsi delodajalci izjemno izkorišča. A onadva se prav nič ne upirata temu izkoriščevalcu hudiču, ki je večkrat v telefonski navezi s svojo tajnico Barbi in ob prostem času igra golf! Je pač prispodoba današnjega "poslovneža", ki uživa življenjske udobnosti na koži drugih. Pod križem uboga delavca filozofirata in Kristus nemo ter skoro oddaljeno posluša njun pogovor, saj je tudi Njega človek že izrinil s tega sveta. Mračno je že, bleda luna sije med oblaki in križ stoji "nekje globoko v rovtah, v kotu, pozabljenem od Boga in ljudi", prav na križišču, kjer se cesta cepi v dvoje - sicer pa se s Kristusom lahko srečamo le v samoti... -. Utesnjujoče prizorišče in mrakobno ozračje sta okvir dramskega dela, ki ga je s poetično filozofskim nadihom, ob večnih vprašanjih našega bivanja na tej izmučeni zemlji, napisal Matjaž Briški (1953, Ljubljana), ki je študiral teologijo in filozofijo, nato pa še dramaturgijo. Za delo Križ je 1. 2005 prejel Grumovo nagrado na Tednu slovenske drame v Kranju. Kar nekaj časa je ta igra, ki se ji je pritaknila oznaka "težko uprizorlj ivega besedila", čakala na ugoden veter, da bi razpela svoja jadra, obarvana s kritiko ne samo slovenske družbe, ampak, kot sam avtor pravi, "kapitala oz. postmoderne kapitalistične družbe". Zelo zanimivo, vznemirljivo besedilo, ki nudi večplastno interpretacijo, saj je v njem prisotna tudi metafizična razsežnost, je krstno bilo uprizorjeno na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, v četrtek, 13. marca 2014, v režiji Sama M. Strelca. Zdi se sicer, da je Strelec v svojem režijskem konceptu filozofsko- metaforičen, simbolen, pa tudi krščanski pomen križa, ki je prisoten v drami, nekoliko bolj umaknil v ozadje in osvetlil beckettovsko absurdni pogled na univerzalna bivanjska vprašanja. Publiko namreč najbolj pritegneta prav ta dva uboga vajenca, Čoki in Ize, ki se zaradi svojega brezupnega položaja smilita sama sebi in se jima ob koncu zdi, da je najbolje, če se sama križata in se tako odrešita muk tega življenja, ki je samo po sebej "en sam velik križ". V pristni, groteskno absurdni interpretaciji Radoša Bolčine in Iztoka Mlakarja, nas močno spominjata na "Gogota in Didija" iz predstave Čakajoč Godota, ki sta ju čudovito utelesila prav ta dva igralca pod režijsko taktirko Vita Tauferja. Dogajanje drame Križ je Briški postavil na veliki petek, kateremu pa ne sledi odrešenjsko nedeljsko slavje, ampak le neko nedoločeno stanje brez bremen križa, v katerem se znajdejo vsi protagonisti, obdani od beline, ki je v kontrastu s sivino, prisotno v celotnem dogajanju. To splošno, brezizhodno mračnost, ki tare duha, je v scenografski podobi, ki v polkrogu zaobjema oder, prav dobro izrazil Samo M. Strelec. Na sredi odra je seveda "kalvarijska vzpetina", na kateri stoji veliko razpelo. Mimo njega pripelje sin mater na invalidskem vozičku. Ta mati - kot ukazovalno, nadležno žensko jo je krasno orisala Teja Glažar - in sin v blagi, a tudi trdi upodobitvi Petra Harla, sta drug drugemu križ, saj ona pogojuje njega, sam pa tudi nima dovolj moči, da bi se dokončno ločil od nje. Zato vidi izhod le v smrti: mater zaduši, potem pa sodi še sebi, tako da se obesi na "beckettovsko drevesce", ki je prisotno oz. nakazano v ozadju. Križani (milega, a z nekakšnim "hipijevskim" pridihom in oddaljenostjo ga je prikazal gost Matija Rupel) pa sestopi s križa in mu ga za nekaj časa prepusti, dokler si ga ne "prisvojita" Čoki in Ize, sam pa, opremljen z "novim križem", mora kot vajenec za tesarskim mojstrom, ki ga je v nekakšni luči "biznismena" prepričljivo odigral Milan Vodopivec. V drami Križ gledalca najbolj prevzame utesnjujoč občutek, da je na svetu en sam križ, ki ga ni mogoče odložiti in s katerim moramo pač sobivati, saj smo drug drugemu križ, dokler se ne morda prekvasimo v svetlobi.
I. K., Novi glas, 3. aprila 2014