Krvava gora

V medijih

V predstavi sta tematizirana vojna in zaradi nje deformirano, preobraženo zaznavanje. V ekstremnih razmerah postane človečnost relativna. Režija Matjaža Pograjca nas poskusi temu dejstvu približati z raznolikimi sredstvi predstavljanja in je v tem skupaj z natančno naštudiranimi igralskimi interpretacijami - nadvse uspešna. Podobno kot je vojna "predstava, ki si je niste predstavljali", postane tudi Krvava gora izkušnja, ki osupne, predstava, ki se bliža meji izgovorljivega in gledalca nagovarja predvsem čutno. Sporočilno močno in udarno besedilo je prispeval avtor pod psevdonimom Gregor Brazel.
Anja Bajda, Primorske novice, 19. oktobra 2015

Uprizoritev Krvava gora /…/ je v režiji Matjaža Pograjca predvsem miselno preigravanje tem, ki zadevajo individualno in kolektivno nemoč upreti se nečemu, kar je zunaj fizičnega, je nevidni in nepoznani marionetist, lutkar, ki se igra z usodo, zgodovino in človekom, saj ga spodbuja in usmerja v nerazsodna dejanja. Tako uprizoritvena zamisel kot krajša pisna predloga se sicer naslanjata na zgodovinski spomin in povsem razpoznavni zemljepisni okvir, ki ga predstavljata soška fronta in Gorica, pa tudi nekatere osebe so iz realnega sveta, na primer Albin Mlakar (Kristijan Guček), najbrž najbolj znan slovenski častnik avstro-ogrske vojske, vojna poročevalka Alica Schalek (Helena Peršuh) in goriška grofica Lucy Christalnigg, žrtev krogle avstrijskega orožnika – a ta realistični delež je le pripomoček pripovedi, ki nas ponese v svet fikcije in fiktivnega, v nekaj, kar je od nas oddaljeno, kot da bi se hoteli očistiti vseh grdobij. Izprati vest, da je krvava gora, metafora smrti in kanibalizma, le metafora, ne pa strašljiva senca, ki meče svoje obrise preteklih in prihodnjih vojn v našo zavest. Pograjčeva predstava nadgrajuje zamejen časovni in tragični izsek ter širi svoje lovke v nepregleden prostor (samo)uničujočega dogajanja, ki spremlja človeštvo. Režiser se je za učinkovit prikaz poslužil sodobnih tehničnih pomagal, filma, ki je z beločrno govorico prikazoval dogajanje na gori, saj so igralci vešče uporabljali svoje minikamere in vanje ujeli detajle, ki so s povečavami učinkovito, osupljivo in prepričljivo na eni strani prikazovali boje in spopade vojakov, zakopanih v beli sneg, na drugi pa poudarjali to, o čemer smo že spregovorili: da je tudi vojna nekaj, kar uhaja našemu čutnemu svetu, da vojne vodi in usmerja nevidna moč, na katero ni mogoče vplivati. In mi smo lutke v tej grozni noči, ki jo prečesavajo eksplozije, streli, smrt, čeprav bi si zahoteli tišino. /…/ Tako zasnovana inscenacija na več povednih in tehničnih ravneh je zahtevala od igralske skupine popolno kohezijo, saj so bili Kristijan Guček, Nejc Cijan Garlatti, Andrej Zalesjak, Žiga Udir, Helena Peršuh in Andrijana Boškoska Batič po vrsti igralci, scenografi, glasbeniki, lutkarji in filmarji. Ne moremo govoriti o posameznih vlogah, kajti šlo je za šolski primer kolektivne igre, moštva, ki zasleduje isti cilj. V ta »odrski kolektivizem«, ki je s telesno govorico breztežnosti in popolne onemoglosti (koreograf Branko Potočan) posredoval še pretresljiv prikaz človekove nemoči v bitki s smrtjo, so se vključili še številni oblikovalci. Njihov delež velja podčrtati.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 16. oktobra 2015

V Krvavi gori sledimo resničnim zgodbam resničnih ljudi, prepletenih s fikcijo, o konkretni krvavi vojni in visokogorju, o usodah preprostih ljudi, ki v moriji pomenijo le številko, oziroma množico trupel, ki jih živi med drugim zložijo, da se preko njih povzpnejo na goro. Skratka, zgodba o krutosti in nesmiselnosti sleherne vojne. Režiser v predstavi uporabi različne žanre, od lutk do sodobnih tehnik. Igralci namreč sami snemajo prizore na veliki maketi bojišča na sredini odra; ti se neposredno projicirajo na filmsko platno, s čimer gledalcu na nek način ustvarijo občutek, da je neposredno soudeležen. Vse spremlja živa klavirska glasba v izvedbi Kristijana Gučka v vlogi časnika Mlakarja in številni zvočni efekti, prepleteni z zvočno kuliso bojišča. Uporaba številnih izraznih sredstev, kar je Pograjčeva značilnost, je bila zagotovo izjemno zahtevna za igralce, ki pa so svojo nalogo opravili z odliko. Ubrano kot organizem so izrisali podobo in čutenje. Helena Peršuh v vlogi vojne poročevalke, Kristijan Guček v vlogi častnika, Nejc Cijan Garlatti, Andrej Zalesjak, Žiga Udir in Andrijana Boškoska Batič kot vojaki različnih narodnosti. Vsekakor je krvava gora posebna predstava, snovalci so jo poimenovali dokumentarna video satira, ki gledalce zaradi vsebine pretrese, po drugi strani pa jih vsak trenutek zaposluje z dinamiko različnih pristopov.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 15. oktobra 2015

Matej Bogataj, Delo, 16. oktobra 2015