Leda

V medijih

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je v novo sezono vstopilo s premierno uprizoritvijo Lede Miroslava Krleže, s katero je velikan hrvaške književnosti zaključil trilogijo o vzponu in propadu meščanske družine Glembajevih. Z odlično izbrano igralsko zasedbo v režiji Mateje Koležnik je komedija o ljubezenskih razmerjih družbenih povzpetnikov, v kateri si roko podajajo poželenje, melanholija, izpraznjenost in sprevrženost, zaživela s polnostjo ironičnih in humornih podtonov bogatega knjižnega in odrskega Krleževega jezika.
/…/ Osrednji simbol ljubezenskih zapletov in razpletov komedije Lede je postelja. Na njej in okoli nje se namreč odvrtijo tri četrtine dogajanja. Nato pa se izbruh emocij, nereda, razočaranj in strasti v noči malomeščanskih salonov preseli na ulico, kjer sneg utiša infernalno razgrete protagoniste in jih v tipičnem karnevalskem preobratu vrne v vsakdan njihove dolgočasne komformistične otopelosti. Tej ne morejo ubežati ali je pregnati niti z jagodami v litrih šampanjca niti s kavijarjem in niti z veronalom. Njihovo življenjsko gonilo je takt, je maska uglajenosti urejene in materialno uspešne družine, pod katero se kopičijo neizživete strasti, nezavedno priznavanje izpraznjenosti življenja, želja po spremembi. Bolečino dolgočasja si tako lajšajo s promiskuitetnimi spolnimi praksami, ki jim ponujajo utvaro izgubljene življenjske energije. Mateja Koležnik dogajanje v Ledi gradi na učinkovitem ustvarjanju psiholoških atmosfer, v katerih se erotika prepleta z melanholijo, drama s humorjem in ironijo. Dodatno jih poudarja minimalistična scenografija Iva Knezovića, ki v zaključnem prizoru prvega dejanja deluje onirično. Selimo se namreč v drugi salon. Klanfar, brezčutnega robatega povzpetnika igra Gorazd Jakomini, pa se po družinskem sporu potopi v pododrje. Vendar je najbolj izrazit znak novogoriške Lede telesnost. Mlado telo Lede, slikarskega modela, ki se na odru sploh ne pojavi, je sidrišče Aurelovega ustvarjanja; netalentiranega slikarja je odlično zniansiral Primož Pirnat. Telo propadle, nevrotične operne pevke Klare, igra jo Helena Peršuh, je v očeh ciničnega intelektualca Urbana in posteljnega sluge, ki ga igra Bine Matoh, težko telo. In nenazadnje je tu še prekipevajoča Melita, oblikovala jo je Ana Facchini, ki zbuja poželenje s telesnimi oblinami, za katere se zdi, kot da jih je naslikal kolumbijski slikar Botero.
Lea Širok, Radio Koper, 18.10. 2008



Ob sodelovanju dramaturginje Tee Rogelj je peto uprizoritev Krleževe Lede na slovenskih odrih sveže in prepoznavno v izpovednem kontekstu svojega odrskega opusa postavila režiserka Mateja Koležnik.
Krležev ljubezenski oz. pravzaprav zgolj na površne in minljive spolne pustolovščine zreducirani genitalni peterokotnik, ki se dramatično zaplete in s preživetveno klavrnim »srečnim koncem« razplete v eni sami (pustni) noči, je režiserka postavila v povsem univerzalen in močno stiliziran čas in prostor, v katerem so Krleževe socialno zgodovinske določitve dogajanja zreducirane do minimuma, avtorjeva groteskna karnevalizacija problematike pa prevedena v brezobzirno trdo in neposredno sodobno teatralizacijo razmerij med spoloma, brez vsakršnih blažilnih mask.
/…/
V osrednji vlogi ledeno razumarskega viteza Oliverja Urbana, vztrajnega lovca na mesene avanture ter bistroumno ciničnega intelektualističnega parazita na nesnagi zlagane meščanske omike in umetnosti, je z vsem svojim poglobljenim in skrbno nadziranim interpretativnim mojstrstvom ter govorno briljanco nastopil Bine Matoh. Ves čas nesramni provokator in brezsramno pronicljivi komentator razmerij med protagonisti, ki se v zgovornem zaključnem prizoru v grozi nad ničevostjo in brezizhodnostjo takega životarjenja pomenljivo zvije v položaj nedolžnega in nemočnega fetusa, na katerega »pada, pada beli sneg«.
Vso življenjsko brezizhodnost njegove mladostne prijateljice (in občasne ljubimke), plemenite gospe Melite, zgolj poslovno omožene z nekultiviranim veleindustrialcem Klanfarjem in pogubno zaljubljene v umetnjakarskega lahkoživca Aurela, je prepričljivo in polnokrvno v temperamentni teatralizaciji čustev ter sklepni prizemljeni preživetveni spravljivosti oživila Ana Facchini. Njenega neuslišanega ljubimca, slikarja Aurela, resnično, a prav tako neuslišano zaljubljenega v nedolžni in idealni model za slikanje motiva »Lede z labodom«, ki pa mu je podjetno pobegnil s prvim nogometnim trenerjem iz Pešte, je imenitno ironiziral tako v vse očitnejši moški kot tudi umetniški impotenci Primož Pirnat.
Vrhunec uprizoritve je prav sarkastično izostrena hrupna in puhlo mačistična pijanska filozofaža o ženskah, ki jo uprizorita poslovna ter erotična zaveznika in tekmeca Oliver in Aurel (potem ko se prepoznata kot čisto mogoča povzročitelja domnevne Melitine nosečnosti) ob živalskem žretju kaviarja, feferonov ... in žlampanju neznanskih količin žganjice - dobesedno iz posod s tal. Nedozorelo naivnega, zaletavo nebogljenega in cagavega veleindustrijalca Klanfarja, prej upogljivega maminega sinčka kot pa samozavestnega Melitinega moža, ki bo na koncu »zaradi ljubega miru v hiši« seveda požrl še eno svojo besedo in ponovno sprejel nazaj nezvesto Melito, je oživil Gorazd Jakomini.
Slavko Pezdir, Delo, 20.10.2008.


Besedilo, ki ga je avtor najprej imenoval »ljubezenska igra«, potem pa ga zvrstno preimenoval v »komedijo o neki karnevalski noči«, je v tokratni režijsko-dramaturški interpretaciji Mateje Koležnik in Tee Rogelj podano v svoji raztegnjenosti, z obstanki v tišinah, ki zazevajo znotraj moško-ženskih odnosov in poudarijo neskladnost želja in pričakovanj. Bolj kot vse vrste intelektualiziranih oziroma izobraženskih izkazovanj, ki jim ustrezno sledi prevod Andreja Inkreta, bolj kot kakšna »karnevalska«, v meščansko uglajenost zamaskirana razbrzdanost stopajo v ospredje razhajanje v zaljubljenih pogledih, prepričanost v moč trenutnih čustev in posledic na zaslepljenost za pravo stanje stvari. Temu na svoj način sledi tudi scenografija Iva Knezovića, ki poudari izpraznjenost velikih, a v svoji urejenosti precej hladnih in zato nedomačnih hišnih prostorov; v zadnjem dejanju, ko se dogajanje preseli na ulico, pa začne na prizorišče padati pomirjujoč, a v mrzlem mokrenju tudi užaloščujoč sneg.
Novogoriška Leda, ki v osredotočanju na glavnih pet smiselno izpusti vse stranske osebe, je tako sešita s priznanji in spoznanji bolj grenkega priokusa, skozi katera le redko izstopi humor izpod dialoško spretnega Krleževega peresa.
Ana Perne, Dnevnik, 20.10.2008


Čeprav se je pisalo 1. 1930, ko je Krleža stkal svojo komedijo z dokaj grenkim okusom, se njena vsebina zdi vzeta iz našega časa. Tudi v sodobni družbi se okoli novonastalih bogatašev in njihove polne sklede sučejo izprijeni priskledniki, lepotice in ljubice, ki jim je mar le za njihove mastne denarce. In prav v današnji čas je uprta režija Mateje Koležnik, ki krčevito, vztrajno in globoko grebe po odnosu med moškim in žensko, ki se, kot v Krleževem delu, kaže kakor nenehni boj med spoloma. Zapleteno mrežo erotičnih razmerij brez ljubezni je prikazala v uglajeno finem slogu navidezne salonske elegance, pod katero pa v dramskih likih tlijo razočaranja, samoljubje, sprenevedanja, čustvena izpraznjenost, pomanjkanje vrednot in ljubezenske igrice, v katere nihče ne verjame in se razblinijo kot puhla meglica ob nastajanju novega dne. Zora sicer ne bo prinesla nič boljšega, vse bo ostalo po starem. Videz in ekonomska gotovost bosta vrtela kolesje dalje. To dekadenčno kopreno, v katero je poudarjeno zavila režiserka svoj režijski koncept, so z odličnimi igralskimi kreacijami, večkrat z grotesknim nadihom, izrazili igralci Bine Matoh, ki je ovil svoj lik viteza Oliverja Urbana, družinskega prijatelja, v precejšnjo mero cinizma, koristoljubja, ironije in deziluzij; Gorazd Jakomini z realističnim opisom Klanfarja, neotesanega obogatelega človeka; Ana Facchini kot njegova žena Melita, ki ji aristokratski naslov in manire narekujejo prezir do moževih grobosti, a ji niso ovira za spletanje ljubezenskih intrig, ki kljub njeni lahkovernosti ne privedejo nikamor, razdražujejo le živce; Primož Pirnat, ki je sočno in plastično poosebil Aurela, domišljavca v umetnosti in v erotičnih spletkah; ter Helena Peršuh kot slikarjeva žena Klara, ki si domišlja, ob ne ravno uspelem brzdanju živčne napetosti, da bo svoje nepotešene sanje in iluzije zapolnila s pevskim večerom romanc, in se prepusti Oliverju, čeprav ga prezira iz dna duše. Atmosfero razkošnega, a hladnega salona, v katerem kraljuje čustvena praznina, je poustvaril scenograf Ivo Knezović z oblazinjenimi kavči in dolgimi belimi zavesami, skozi katere pronica modra svetloba, ki jo je kot vselej mojstrsko vanje usmeril Samo Oblokar. Zelo sugestivna je sklepna scenska podoba, ko se zavese razgrnejo in dejanje poteka pod gostim »sneženjem«, ki podčrtuje melanholični »srečni« konec igre. Da igra sega v naš čas in prostor, odslikavajo tudi kostumi izbranih barv Mirjane Zagorec.
Iva Koršič, Novi glas, 30. 10. 2008


Režiserka Mateja Koležnik je dramo, ki se dogodi v eni sami karnevalski noči leta 1925, postavila v nekakšno brezčasje - stilizirana, razprta, izčiščena scenografija se ogne Krleževim natančnim napotkom v didaskalijah, tako da že v uvodnem dejanju soba plemiškega salona ni »prenatrpana z intimnimi drobnarijami«. Naokrog ne visijo predmeti, ki bi dogajanje postavljali v točno določeno obdobje. Takisto je s kostumi. Vse je nekje med Krležo in nami.
Okleščeno je tudi število dramskih oseb: zasedba je strnjena na ljubezenski
peterokotnik, brez služkinje, dveh dam, gospoda in mimoidočih. Predstava zato morda nekaj pridobi na izčiščenosti odnosov, je pa zato prikrajšana tako za karnevalski duh kot za sklepno panično vzdušje, ki ga pomembno poganjajo tudi glasovi z ulice. Nekoliko izrazitejša je to pot liričnost, zlasti v zadnjem dejanju, med katerim se na gospodo usipajo lahne snežinke.
Kljub temu pa boj med spoloma ni nič manj oster. V gostobesedno igro, kjer je laž pravilo, resnica pa izjema, so tako ujeti akademski slikar Aurel (Primož Pirnat), obseden s starogrškim motivom spolnega akta med lepo Ledo in labodom, njegova žena Klara (Helena Peršuh), vitez Oliver Urban (Bine Matoh), veleindustrijalec Klanfar (Gorazd Jakomini) in njegova plemiška žena Melita (Ana Facchini). V besednih dvobojih, prepletenih s pestro posteljno kombinatoriko, še najbolj izgubljajo dostojanstvo, čast, resnica, take reči. Vsakdo izmed jare gospode se bolj ali manj zaveda svoje ničevosti: hladni vitez svojega ciničnega pragmatizma, vzvišeni slikar svoje nenadarjenosti, mogočni podjetnik svoje šibkosti, plemeniti dami pa tega, da sta se vsemu, kar sta imeli, vsem talentom, ciljem in željam, odrekli za varen, a brezstrasten zakon. Slaba kupčija.
Igralci svoje delo opravijo dobro, le tu in tam bi se predstava morda lahko ognila nepotrebnemu karikiranju: poudarjenemu žvečenju, bruhanju, valjanju po tleh, hihitanju ... Vsebina je dovolj zgovorna. Sploh pa dekadenca ne potrebuje pomoči.
Andraž Gombač, Primorske novice, 20.10.2008.


K temu je treba dodati, da je motiv Lede kot osrednjega simbola v novogoriški uprizoritvi potisnjen v ozadje in prisoten samo še kot izraz patologije kroničnega egocentrizma izžetega slikarja. Tudi oba na odru prisotna ženska lika, Melita in Klara, sijajni Helena Peršuh in Ana Facchini, sta vsaka na svoj način okuženi z isto boleznijo, a hkrati kot ženski mnogo bolj izpostavljeni ekonomskemu in moralnemu zakonu zunanjega sveta. In prav iz tega konflikta, iz prepada v družbenem položaju obeh spolov, je Mateja Koležnik dramaturško spretno in režijsko dosledno izpeljala vso tragično komedijo sinočnje uprizoritve. S kirurško natančnimi rezi v tekst in v zavest junakov, zlasti v brezkončna metafizična razglabljanja o umetnosti, je sprostila ekipo in dramo, ki sta se tako rekoč pobrigali sami zase in skupaj dosegli vrh v krokarskem duetu Bineta Matoha in Primoža Pirnata v drugem dejanju, kakršnih danes ne vidimo veliko. Premišljena v igri, glasbi in sceni sijajno uresničena predstava, ki bo s ponovitvami samo še pridobivala tako na teži prikazanega kot na lahkotnosti njegove izvedbe.
Marjan Strojan, Radio Slovenija 1, 17.10.2008