Lenča Flenča

V medijih

ZABAVNI PREDSTAVICI ZA OTROKE

V novogoriškem teatru uprizarjajo v tem predprazničnem času dvoje iger za otroke, s premislekom namenjenih različno mlademu občinstvu.
Prva je za čisto majhne ljudi: to je Jajce Zlatka Krilića, drobno in nezahtevno odrsko delce, napisano za lutke, a nedvomno hvaležno tudi v »živi« igralski izvedbi. Zabavna zgodbica o tem, kakšna prijazna živalska bitja (in človeške prikazni) se vse lahko izležejo iz čisto navadnih jajc – in kaj vse mora pretrpeti otrok, da se mu izpolnijo želje, tukaj poosebljene v rumenokljunem kokošjem mladiču. Jajce igrajo v režiji mlade debutantke Katarine Pegan, ki z odlično pomočjo kostumografinje Eke Vogelnik priredi celo serijo nežnih in slikovitih teatraličnih atrakcij. Tu je vse miniaturno, preprosto in jasno: vsakovrstne živali prihajajo iz jajca in potem pač odigrajo, odpojejo ali odplešejo svoje kratke, a tipične nastope z očarljivo komedijantsko prostodušnostjo pred publiko, ki še zna naivno verjeti v čudne in nemogoče stvari. In ki se zlije z nastopajočimi – sama igralska dekleta so to in razen ene igra vsaka kar po nekaj jajčnih živalic – v očitno skupno prevzetost s komedijo, v kateri je rade volje pripravljena sodelovati tudi sama.
Lenča flenča izpod peresa Milana Dekleve je seveda drugačne vrste tič. To je čez vse zabavna, skoraj tudi malo frivolna (in obenem bridka) vragolija o enem dnevu iz življenja tako imenovane Lenče flenče, ki mora hoditi v šolo in preživljati ostalo svoje življenje s starši (in mlajšim bratcem) ter imeti z obojim svoje izvirne težave, obenem pa tudi številne razloge za ironijo. – Poetične igre z besedami, satiričnimi klicaji, petje (važen prispevek Mirka Vuksanovića), najrazličnejše duhovitosti na vse mogoče rovaše mlajših mladostnikov in še zlasti na »institucije«, v katere so potisnjeni, ne da bi jih kdo vprašal, ali jim je to prav, in ki so seveda »represivne«, vse mogoče in nemogoče komične situacije … to (in še drugo) je pri Deklevi spojeno v veseloigro, ki se v duhovitem briu poigrava z današnjimi družinskim in šolarskim miljejem, njegovo posebno pametjo, žargonom, smehom in malo tudi z njegovo melanholijo.
Uprizoritev pod vodstvom iste – znova iznadljive in domiselne – režiserke (in dramaturginje Ire Ratej) je znala do polne mere razigrati Deklevovo komedijsko gradivo. Karikiranje otroških in odraslih ljudi – tokrat so v vseh, tudi dekliških vlogah sami možakarji v oblekah in maskah Eke Vogelnik – je učinkovito izostreno, igralsko tu in tam prav izjemno. Tak je npr. prizor z nevarno vreščečo učiteljsko »tovarišico«, ki jo z neponovljivo, res že kar ionescovsko perfidnostjo predstavlja Ivo Barišić: prav tako sicer nedolžneje smešni prizori med Lenčo flenčo in njeno sošolko Katro, to je med Renatom Jenčkom in Milanom Vodopivcem, ki ni nič manj pretresljivo smešen tudi kot Lenčina mama v svoji posebni familiarnosti z »očkom« Sergejem Ferrarijem, itd. Sploh odlikuje uprizoritev, svojevrsten, dosleden, zanesljivo doziran in pogosto neprizanesljiv humor, ki je vrstnikom Lenče flenče v avditoriju – sodeč po odmevih na premieri – napisan na kožo.
Dve popolnoma različni predstavici za otroško občinstvo torej, narejeni pa obe z odprto in čisto fantazijo, ki nič ne koketira in ne minimalizira, ampak plete svojo teatralično štreno natančno v skladu s svojo poetično – komedijsko logiko.
Andrej Inkret, Delo, 15. 12. 1988.