Libertinec

V medijih

KO VČERAJ POSTANE JUTRI
Slovenska praizvedba igre Libertinec v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici

Komedijo, minuli četrtek jo je premierno uprizorilo Primorsko dramsko gledališče, Libertinec je napisal Eric-Emmanuel Schmitt, predstavnik mlajše generacije francoskih dramatikov. Kot osrednji lik se v njej pojavlja Denis Diderot (1713-1784), filozof, svobodomislec in velik ljubitelj žensk.
Pravzaprav lahko pustimo ob strani, da je Diderot živel v 18. stoletju. Schmitt je namreč slavnega filozofa, njegove misli, ideje in njegov odnos do ženskega spola tako spretno in briljantno vpletel v svoje besedilo, da je to postalo tako rekoč brezčasno.
V Schmittovem besedilu se filozof znajde pred zahtevno nalogo. Za Enciklopedijo, katere urednik je, mora na vrat na nos napisati tekst o morali, ker je Rousseau to nalogo zavrnil. Odrsko dogajanje je od tod naprej povsem povezano z nastajanjem tega teksta. Še več, besedilo o morali piše dogajanje samo. Diderot se znajde v primežu štirih žensk. Slikarke, ki hoče naslikati njegov portret, svoje hčere, hčere prijatelja, pri katerem biva, in seveda žene.
Če pomislimo, da je Diderot dober filozof, bleščeč govornik, pristaš svobodnih načel in da se ženskim čarom le stežka upira, potem je jasno, da se dogajanje na odru v hipu spremeni v pravo dramo, ki pa jo Schmitt uspešno zapelje v komedijske, lahko bi rekli, celo v bulvarske vode. Po eni strani je Diderot pristaš zakonskega življenja, saj naj bi bilo to odločilno za vzgojo otrok in razvoj človeške vrste, po drugi strani pa neprestano vara svojo ženo. Tako kot dogajanje na odru niha med svobodomiselnostjo in tradicionalizmom, tako se tudi spreminja njegov tekst o morali. Prvi šok doživi, ko mu žena namigne, da ga je mogoče tudi ona kdaj prevarala. Skoraj brez besed ostane, ko mu hči zaupa, da bi rada, da bi ji njegov srečno poročeni prijatelj D'Holbach, pri katerem so trenutno na obisku, zaplodil otroka, ki bi ga potem sama vzgajala. Najhuje pa ga presune priznanje slikarke, ki mu prizna, da ni nič drugega kot uniformiran in dobro oborožen vojak. Vojak, ki gre zjutraj od doma s točno določeno nalogo – osvojiti moškega in ga potem na prefinjen način okrasti.
Libertinec ni samo igra o odnosu med moškim in žensko, igra o prepletanju tradicionalnih in svobodomiselnih načel ter vrednot; zdi se namreč, da se skoznjo zrcali povsem primarni položaj moškega in ženske, ali še bolje, ženske in moškega. Lahko bi šli celo dlje in dejali, da je morala – tisto geslo v Enciklopediji, ki ga Diderot vseskozi piše in nikoli ne napiše – nekaj, kar da posameznemu objektu identiteto in ga definira kot subjekt. Morala tako zagotovo obstaja, le označiti jo je praktično nemogoče.
Novogoriška postavitev Libertinca ima predvsem dve značilnosti: nekoliko okorno oziroma ne preveč vpadljivo režijo Georgija Para in nekaj dobro odigranih vlog, med katerimi gotovo prednjači Bine Matoh kot Denis Diderot. Schmittovo besedilo je sicer resda videti tako popolno, da ne rabi kakšnih bistvenih režijskih posegov, kljub vsemu pa se zdi, da bi mu lahko oder vdahnil še kakšen dodaten čar. Med igralci smo že omenili Bineta Matoha, ki je znal Diderotove probleme in dileme odlično odigrati tudi z mimiko in gestikulacijo, Lara Jankovič pa se je kot slikarka Ana Dorothea Therbouche zelo izkazala predvsem v drugem delu. Diderotovo ženo je s strogostjo in tudi zapeljivostjo odigrala Mira Lampe-Vujičić, njegovo nežno, a hkrati zapeljivo hči je brez nihanj upodobila Barbara Babič, zapeljivosti in očarljivosti ni manjkalo tudi D'Holbachovi hčeri Marjuti Slamič, Rastko Krošl pa je suvereno in nevpadljivo odigral vlogo Baroneta. Seveda pa ne smemo pozabiti na odličen prevod Suzane Koncut in glasbo Mirka Vuksanovića, ki gledalce v sklepnem prizoru dobesedno prenese iz preteklosti v sedanjost.
Roman Repnik, Primorske novice, 12. 12. 2000