Life®anti

V medijih

KRITIKOV POGLED

Patina in patos, zob zgodovine

V predstavi Liferanti sta združeni dve krajši igri, ki govorita o gledališkem spominu. Opravljata torej tisto vlogo, ki jo je imela v življenju gledališča, ko so ansambli še živeli kot razširjene družine in manj kot vsota službujočih posameznikov, obrekovalnica. V obrekovalnici, kjer se je izdatno kadilo – zdaj pa tole – se je med čakanjem na masko ali vstop na skušnjo, pred in med predstavami in po njih – ob ostalem – govorila ustna zgodovina gledališča, trači in anekdote, ves čas se je uvrščalo in razvrščalo kolege, se spominjalo upokojenih in umrlih kolegov. Obrekovalnica kot privilegiran prostor gledališkega spomina je izginil, dogaja se kot zapis izpod peres igralcev, recimo Poldeta Bibiča, dogaja se parcialno, v raznih bifejih, tudi internih, kar pa je oboje že javni in s tem »neposvečen« prostor, že bolj narejen in mišljen za navzven, eksoteričen. Odločitev obeh gledališč, novogoriškega in Gleja, da uprizorita dve poglavji iz zgodovine gledališča, se zdi torej skoraj nujna; če ni obrekovalnice, če ni stičnega vozlišča med garderobami, potem je ob muzeju ravno oder tisto mesto, na katerem še lahko nastopi gledališki spomin.
Dve po šolsko uro dolgi igri govorita o sporu med Literatom in Intendantom, konkretneje med Etbinom Kristanom in Franom Milčinskim, o sporu, kakšno naj bo gledališče, komu in čemu je namenjeno. Prvi goreč zagovornik vzvišenega, didaktičnega, drugi pragmatični pristaš inkasa in zagovornik okusa publike, se poženeta pred nami v isti in enak spor, kot se je v razvitih gledaliških okoljih odvijal pred njima in se občasno še vedno; kaj je gledališče, njegova vloga, njegova zasidranost v okolje in podobno. Na podlagi dokumentov in virov; jezik je temu primerno vzvišen in patiniran, elokvenca pa vse prej kot ženerozna, takrat so (se) še bili zares. Miha Nemec in Nejc Valenti, ki sta besedila izbrala, tudi režiser in dramaturg uprizoritve, sta dve nasprotni drži dovolj dobro podprla z izkopanimi citati, tudi z deklamatorično vajo v Kristanovi dramatiki, ki nam da uvid v sentimentalni okvir takratne, predcankarjanske domače produkcije. Res pa je, da sta oba možaka nujno monološka; njuna nastopa si stojita nasproti, vendar skoraj ni replik, dialog je posreden, polemičnost deklamatorna. Ravno ta didaktično-narativna narava, torej ne-dramatičnost besedil, nujno zaznamuje uprizoritev Velikega poča, kakor se imenuje prvi del.
Da bi pripovedno oziroma esejistično statičnost razgibala, režija izumi zunanji okvir, medijski spopad v živo; ga prevaja v teve soočenje za nazaj. Kot bi ne bil čitalniški večer s kakšnim vilharjevskim patosom dovolj. Spopad je prekinjan z reklamami iz tistega časa, od klavnice do mineralne vode, obvestila iz črne kronike, ki segajo od ekscesov najstarejših obrtnic do prepirov v župnišču; material, ki ga najdemo tudi v takratnih časopisih. Pa s songom; čeprav je glasba Branka Rožmana močan formalni povezovalec, je besedilo verjetno pod osmešenim nivojem starost kulture narodove. Sicer je uprizoritveni stil nekje med karikaturo in rekonstrukcijo; zdi se nam, kot da bi s patetično, ekspresivno gesto, z napisi, ki zaznamujejo vloge, kot bi šlo za ekspesionistično dramatiko, s poudarjeno masko gledali tisto, kar poznamo iz nemih filmov iz časov po prvi vojni. Ali pa prepoznali tisto masko, ki jo občudujemo in se ji čudimo pri preteklih igralskih veličinah, masko, namenjeno slabšim svetlobnim razmeram in velikih efektov željni publiki. In takšna je tudi igra obeh antagonistov; Luka Cimprič je rahlo zagrenjen, kot da z želodčnim čirom in še kakšno bolestjo zaznamovan Milčinski, vmes težko vzdihuje in govori z muko, odsekano, kot bi se mu besede, največjemu piscu humoresk svojega časa in širše, stežka odlepljale z jezika; v njem prepoznamo bolj avtorja didaktičnih proz in manj humorista in emancipatorja nonsensa iz Butalcev, Peter Harl je Kristan, kot bi ga cepili na Koseskega, to je mrki in sebe (preveč) resno jemajoči brambovec literarnega patosa. Arna Hadžialjević med njima tako deluje kot komentar in glas razuma, kljub nekoliko široki gestiki in občasni kompulzivnosti.
Druga miniaturka je Gospa iz Astrahana in govori o soočenju med Marijo Nablocko in njenim oboževalcem, s posebnim spominom na Lipahov pijanski padec po stopnicah in določeno resigniranost igralke po zapustitvi ansambla in izginotja njene slike, pa z omembo kritika, ki ji je z očitkom o akcentu – po tridesetih letih – izstrelil puščico v srce; miniaturka je nastala po memoarskem zapisu Mirka Mahniča. Nablocka, kakor jo odigra Maja Nemec, je skoraj fosilizirana in mumificirana, vsaj v drugem delu, najprej jo vidimo kot nadebudno mlado igralko, ki se seli v mesto z neizgovorljivim in nezapomnljivim imenom – Ljubljana. Potem smo priče preigravanjem in uprizarjanjem lastne veličine, ki so bila že v času zapisa, še bolj pa danes, anahronistična, patetična in pretirana; in seveda se temu lahko posmehnemo, tudi zato, ker poznamo današnjo visoko normo igre in tehnike – obe miniaturki sta predvsem v osvetljavi, maski in kostumih, torej v svoji estetizaciji in spektakelskosti, na visoki ravni.
Tip igre, oboževalčevo pritrjevanje in čudenje, se bliža groteski, Luka Cimprič, ki odigra (kot da) Mahniča, je včasih v gibu blizu Murnauovemu filmu Nosferatu, fantom noči, pogrbljena, krčevita pojava, ki pleše okoli postelje Nablocke, medtem ko ona igra, igra, vampirsko – tudi vizualno – in komplimente sesajoče, kri in solze in znoj zahtevajoče, lastno veliko zgodovino: izgube, razočaranja, triumfe; in govori o najbolj globinski grozi igralskega poklica, o strahu pred izgubo oboževalcev, aplavza, vsega, kar tako učinkovito napihuje že itak hipertrofiran igralski ego. Učinkovit del so pisma podpore, recimo Radojke Vrančič in Andreja Kurenta, iz časov, ko je bila občudovana, čeprav že malo pozabljena. Ravno zaradi bolj gledališkega materiala, pa različnih ravni, tudi ironične samoosmislitve – kolikor se skozi Nablocko in njen prihod iz Rusije osmišljuje njena današnja interpretinja – je druga miniaturka nekoliko bolj učinkovita, tudi tragika igralke in kratkost gledališkega spomina sta bolj sodobni temi od spora med literarnim in všečnim, populističnim (bi rekli danes komercialnim) pristopom h gledališču.
Matej Bogataj

Avtorski prvenec Mihe Nemca, ki je nastal v sklopu Glejevih Miniaturk, je navzven surrealna, stripovska in (ponekod tudi pretirano porogljiva) karikirana podoba slovenske gledališke zgodovine, toda njena dokumentarna mesenost krepko preseže domet zgolj zajedljive ironije. Ob izbranih tematskih sklopih (soavtor tekstovne kompilacije je ob režiserju še dramaturg Nejc Valenti), vzetih iz časnika Slovenski narod iz leta 1900, Volje Etbina Kristana, Zbranih spisov in Ciganov Frana Milčinskega ter Marije Nablocke Mirka Mahniča, se v dvodelni uprizoritveni strukturi spodvijata dva travmatična atributa gledališke umetnosti – njeno nerešeno vprašanje kulturno-družbene funkcije ter deprimirana minljivost igralske prakse. /…/ Life®anti, nadrealno koncipirane kreature, so zdravemu razumu izmaknjeni nosilci jasno izrisanih idej, ki nas z varno metodo dvornih norčkov postavijo pred dejstvo, da je v najbolj samokritičnih stališčih slovensko gledališče že sto let »v leru«. Fascinantno in skrb vzbujajoče obenem.
Zala Dobovšek, Delo, 8. marec 2011

/…/ V dveh šolskih urah (z vmesnim odmorom) je ekipa zgostila duhovito in idejno jasno lekcijo iz zgodovine slovenskega gledališča v grotesknem prikazu njegovih perpetuiranih simptomov, ki se vlečejo skozi njegov (nekaj več kot) stoletni obstoj. V prvi skici, imenovani Veliki poč, se v sporu med literatom (Etbin Kristan) in intendantom (Fran Milčinski) lotevajo večnega konflikta v vodenju repertoame sheme, ki niha med intelektualističnim elitizmom in za blagajniški inkaso bolj prijaznim populizmom (predigra kasnejšim, eklatantnejšim primerom, na čelu s Cankarjem in Govekarjem). Spor se razpoči, ko obvladano vzvišeni ali kar prezirljivi literat (Peter Harl) v ostrem besu fizično napade pedantnega intendanta (Luka Cimprič), ki se (samo)poklicano napenja pod videzom skromnosti, občinstvo pa »kasira« spektakularni izpljunek gledališke bilance naravnost med oči. Drugi del, Gospa iz Astrahana, ki je bolj v funkciji komplementarnega dodatka prvemu, sklene krog gledališke produkcijske mašinerije od dramatika do gledalca. Z zaporednimi nizi sekvenc pred življenjem odrske zvezde in po njem izpostavlja inherentno tragiko igralskega poklica na primeru Marije Nablocke (Maja Nemec) in ga tragikomično uokviri z odnosom njenega skoraj nekrofilno zvestega občudovalca (Cimprič). Uprizoritev ne vzpostavlja stališča direktno, prej posredno, prek lastne pozicije alternative in forme, ki je tipično glejevska. Iskrivo skolažirana besedilna predloga iz literarne zapuščine in arhiva Slovenskega naroda (letnik 1900) je tudi tokrat oblikovana v procesu uprizoritve (dramaturg je bil Nejc Valenti). Za ironizacijo materiala je zlasti ključna energetsko živahna in karikaturistično zabavna Arna Hadžialjević kot mediator med sprtima strankama, performativni vezni člen med preteklostjo in sodobnostjo ter pevsko zverzirani povezovalec dogodka (songi so v zaznavno zveneči glasbeni komponenti delo Branka Rožmana). Komična distanca je zajeta tudi v črnobeli estetiki in z nepogrešljivo grotesko nemškega ekspresionističnega filma (vizualije so delo Anamarije Cej), nadaljuje pa se v karakteristični dikciji: pri literatu Harl v arhaične formulacije vnese poetično privzdignjenost in patinasto odmaknjenost, pri Nablocki ruščino oziroma akcent Nemčeva avtentično artikulira s pridihom patetike. /…/
Nika Leskovšek, Dnevnik, 21. marec 2011

/…/ Miha Nemec se je kot režiser poskusil prvič in sodeč po izdelku izpričal svoj tovrstni talent. Vodil je igralce Arno Hadžialjević, Luko Cimpriča, Petra Harla in Majo Nemec, ki so popolnoma enakovredno, do potankosti izdelano izrisali like v predstavi in tudi s pretanjeno karikiranostjo gledalstvu dali prav tisto, kar od njih pričakuje. K celovitosti projekta, kot so ga poimenovali snovalci sami, so dodano vrednost prispevali scenograf Niki Bonetti, kostumografinja Anamarija Cej, avtor glasbe Branko Rožman in oblikovalec svetlobe Samo Oblokar. Life®anti so tako neke vrste odgovor na dilemo, kaj je gledališče – torej prostor za sprostitev, intelektualni razmislek in žlahtno kulturno doživetje.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 18. april 2011

Najnovejša premiera novogoriškega gledališča Life®anti nam kaže, kako so se naši umetniki ravsali leta 1900, po poročilih pa poslušamo, kako se te dni besno obmetavajo s stoli v Mariboru, skorajšnji evropski prestolnici kulture. Ne, v 111 letih se ni spremenilo kaj dosti. Mlada ekipa z igralcem Miho Nemcem na čelu je na oder postavila dve poglavji iz slovenske gledališke zgodovine, z njima pa močno dregnila v travmo, najbolj znano prav igralcem: v hitro minljivost gledališča. Ne le gledališče, tudi časopis gre kmalu v pozabo, a ustvarjalci prav s pomočjo obeh dokazujejo, da nekatere reči žal ne minejo. /…/
Andraž Gombač, Primorske novice, 20. april 2011