Liliom

V medijih

ŽIVLJENJE IN SMRT MALOPRIDNEŽA
Zgodba o večnem čustvu in potrpežljivi ljubezni

Ferenc Molnár, madžarski avtor iz začetka dvajsetega stoletja, s svojimi deli, predvsem z Liliomom, po mnenju kritike Molnárjevim najboljšim delom, še danes domuje na svetovnih odrih. Lilioma smo si kot drugo uprizoritev v sezoni ogledali na odru PDG Nova Gorica.
Z zgodbo o večnem čustvu, potrpežljivi ljubezni, trajajoči na tem in na onem svetu, o človeku, ki si zamisli dobro in naredi slabo, o nezmožnosti izraziti čustvo drugače kot z grobostjo, o odnosu med minljivo normativnostjo družbe in večni normi zapisanemu posamezniku, je Molnár zarisal naivno-realistično sliko madžarskega meščanstva z začetka 20. stoletja, ki jo »komentira« z domišljijskim prizorom posmrtnega obračuna. Besedilo ponuja navidez naivno preprost okvir, ki pa s svojo v dejanjih vse bolj navzočo palimpsestnostjo zahteva avtorsko opredelitev ustvarjalcev uprizoritve. Režiser Dušan Mlakar se je odločil za »branje zgodbe«, ki jo je ustavljal in komentiral z odličnimi songi Miroslava Košute, na odrski ravni pa je, enako kot songi na besedni, učinkovalo nasprotje med »čisto zaresno« od znotraj vzetim prvim delom in s humorjem, grotesknostjo in režijskim pogledom »od zunaj« zastavljenim drugim delom. Na koncu vseh vprašanj, vseh zgodb, zajetih v Liliomu, ostane Molnárjevo, predvsem pa Mlakarjevo vprašanje: Kaj je boljše – večno boreče se, nikoli umrljivo čustvo, ljubezen, katerega izraz v normativno zasnovani družbi je lahko le udarec (ki pa, tudi po šestnajstih letih, ne boli) ali vsa pravila upoštevajoči dogovor (ljubezen na normativni način), ki po nekaj letih zvodeni v odtujenosti in družbeni prilagojenosti?
Režiserjevo uprizoritveno zamisel realizem-potujitev-impresija sta s sceno in kostumi utrdila Drago Turina in Marija Vidau, kako pa bo zaživela, je bilo odvisno od igralcev in njihovih igralskih kreacij. Radoš Bolčina je v naslovni vlogi rdeča uprizoritvena nit predstave. Njegova igra združuje v celoto oba uprizoritveno različna si dela. V Molnárjevih izpiljenih dialogih je iskal možnost nihanja od norme »malopridneža« do izraza »neumrljivega« čustva. Juli, v besedilu utelešenje ljubezni kot take in v uprizoritvi konstanta, za katero ni odstopanj in vprašanj o izbrani varianti življenja, je v odlični, na enostavnosti in samoposebiumevnosti temelječi interpretaciji Nataše Konc postala steber, okoli katerega se vrtijo in nanj obešajo besedilna in uprizoritvena nihanja predstave. V igralskih dosežkih je treba izpostaviti tudi »normativni« ljubezenski par, Laro Jankovič in Milana Vodopivca. Lara Jankovič je svojo Mari zanesljivo razvijala od zmedene kmečke dekline do v vse, kar je prav in narobe, poučene meščanske gospe. Iz dobrega igralskega ansambla naj omenimo še nastopaško energično in hkrati v nianse spuščajočo se Tejo Glažar v vlogi Muskátove, ki je most med dolgočasno normativnostjo in neumrljivim čustvom, ter Iztoka Mlakarja, po pričakovanju dobrega interpreta songov, ki jim je dodal svojo razpoznavno, osebno umetniško piko na i.
Molnárjev in Mlakarjev Liliom v izvedbi Primorskega dramskega gledališča je predstava, ki bo ugajala abonmajskemu občinstvu.
Mojca J. Zoran, Dnevnik, 5. 10. 1998.