Ljubezen do bližnjega

V medijih

Če so prej igralci spregovarjali o ozadjih, ki so se najpogosteje ukvarjala z razmerami v gledališču in morebitnimi medsebojnimi napetostmi - recimo Oliver Frljič -, so zdaj v Ljubezni do bližnjega kar najbolj ogoleli na odru s svojo intimo. Do nje so prišli po spodbujenem vrtanju in nam jo zdaj kot da neposredno in necenzurirano predstavljajo. V mešani formi; enkrat neposredni nagovori občinstva, o začetniških zagatah z ljubeznijo in končni grenkobi, drugič kot popevanje, enkrat kar najbolj naravnost, drugič z več zatekanja v literarizacijo.
Matej Bogataj, Delo, 31. marec 2016

Besedila in vse, kar je povezano z besedo, so rezultanta trdega dela režiserja in njegove ekipe ter igralcev, ki sami oblikujejo sporočilo in ga posledično seveda tudi »zaigrajo«, sledeč dramaturški rdeči niti in njenemu branju sodobnosti, v katero je pahnjen človek s svojim bojem za preživetje in izpovedujejo lastne, individualne bolečine in frustracije, ki naj bi prerasle v splošnost, univerzalnost in katarzično samospraševanje. Poenostavljeno: gre za nekakšen neokolektivizem, seveda ne v družbenem ali političnem smislu, marveč na ravni duhovnosti in estetskega čutenja, ki vodi v odgovorno preobrazbo človekovega skupinskega ega. Je to sploh mogoče? Novogoriška premiera Ljubezen do bližnjega govori o (ne)sprejemanju in (ne)dajanju ljubezni, o bolečih zarezah iz otroštva, ki si jih človek vleče v sebi v starost kot neizbrisno rano in zaznamovanost, o človekovih krhkostih in željah, o neuresničenem hrepenenju, a tudi o egoizmu in nezmožnosti deliti ljubezenske, čustvene, ponotranjene iskre z drugim in z drugimi. Pred očmi se nam zarisuje družba, ki je obsojena na samost in brezbrižnost, ni videti ne ljubezenske ne socialne solidarnosti. Družba brez vzorov in vzorcev, v kateri so tudi zahvale le dolžnostna gesta, ki jo narekuje racionalna shematizacija, ne pa toplina, družba, v kateri je ljubezen le naštevanje posedujočih partnerjev in partneric.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 26. marec 2016

Vizualni jezik predstave je izrazito performativen: okleščen je vsakih upodobitev, znakov, ki bi konstruirali fikcijo, in je namesto tega usmerjen v njeno razgradnjo. Vidimo ozadje odra in reflektorje, celoten "stroj" gledališča (scenograf je Branko Hojnik), igralci redko zaidejo z odra.
Anja Bajda, Primorske novice, 29. marec 2016