Ljubezen dobrega moža

V medijih

OPOLZKO VNEBOVZETJE DEŽNIKOV
Pretreseni Hacker: »To, na čemer stojimo, je bolj meso kot zemlja … «

Četrtkova (23. februarja) premiera Barkerjeve mračne komedije Ljubezen dobrega moža (The Love of a Good Man), v pretanjeni uprizoritvi Primorskega dramskega gledališča, je prepričljivo in brez didaktičnega balasta pokazala, da je zgodovina predvsem seštevek mrličev. In manipuliranje s padlimi, kovanje gmotnega in političnega kapitala.
Prve svetovne morije je konec: angleški vojaki (Iztok Mlakar, Radoš Bolčina, Rastko Krošl in Jože Hrovat) na prizorišču nekdanjih bojev že dve leti pokopavajo razkrajajoča se trupla. Mudi se: že prihaja britanski prestolonaslednik, Waleški princ (Peter Musevski) bo izbral posmrtne ostanke neznanega junaka, ki jih bodo potem z vsemi častmi in pompom pokopali v Westminstrski opatiji. In mudi se tudi kerempuhovsko obešenjaškemu tandemu, Hackerju (Bine Matoh), pogrebniku in lastniku kamnoseške delavnice, v kateri klešejo cenene serijske nagrobnike, in njegovemu delavcu, redkobesednemu Cloutu (Ivo Barišič).
Hacker in Clout bosta gospe Toynbee in njeni hčerki (Mira Lampe-Vujičić in Alenka Vidrih) med nekaj deset tisoč trupli hitro poiskala sinove oziroma bratove posmrtne ostanke, da jih bosta prepeljali v domovino in pokopali pod domačim drevesom. In oba protagonista – njuni imeni sta zgovorni, da bi bolj ne mogli biti (hacker pomeni tekmeca, človeka, ki se zna obvladati, clout pa je angleški izraz za klofuto) – za domiselno izpeljano goljufijo čaka nagrada: Cloutu se bo gospa Toynbee oddolžila z bankovcem, Hackerju pa z ljubezensko nočjo. Seveda pa se stvari razpletejo povsem drugače; in na koncu bo Hacker znova zgolj opeharjeni ljubimec – prav v svoji ranljivosti pa se bo razprl v vsej tragikomični razsežnosti. In iz grotesknega, malodane karikiranega lika bo zavezujoče vzniknila njegova bit, bit osleparjenega slehernika.
Burleskni prizori se hlastno stopnjujejo: častnik med vojaki – grobarji že novači, išče prostovoljce za novo morijo (na Irskem je že izbruhnila vstaja in britanska krona potrebuje novo hrano za topove), prestolonaslednik v prepričanju, da ustvarja epohalno in nepozabno zgodovino, vojaku morbidno patetično poljublja blatno dlan, igranje škotskih dud pa prekinja rezko krakanje mrhovinarskih vranov pod turobno nizkim belgijskim nebom.
Na koncu v londonski opatiji pokopljejo nemškega, torej sovražnega vojaka, prestolonaslednik v kiltu se podela za nagrobnikom, gospa Toynbee pa brezsramno sleče hlačke in jih posmehljivo vrže izigranemu Hackerju, ki jih fetišistično pogoltno spravi v žep. Spet zadonijo škotske dude in ko se množica dežnikov (dežniki utelešajo deželo, v kateri menda nenehno dežuje) naravnost bogokletno dvigne proti pomenljivo molčečemu nebu, na prizorišču uzremo mumificirane sojeniške prikazni vojakov – grobarjev, novih, še svežih mrličev z irskega bojišča.
Ob prinčevem slovesnem nagovoru luči v dvorani ne ugasnejo: prisotnost svetlobe posrečeno udejanja (namesto, da bi jo izničevala) gledališko iluzijo; nič več ne sedimo v novogoriški stavbi – zdaj smo na zelenici pred westminstrsko opatijo, kjer se uresničuje orgiastična zgodovina, in čez pol ure se bomo odpeljali domov. Piti čaj in obujati spomine na mlado meso, ki je omahnilo v svetem boju za domovino. Meso, ki ga je na belgijski ravnici obležalo toliko, da so Hackerjeve besede več kot utemeljene: »To, na čemer stojimo, je bolj meso kot zemlja … «.
In če je o zgodovini moč reči, da se ponavlja v prvi vrsti zato, ker jo z osupljivo in zavidljivo lahkotnostjo in neodgovornostjo nenehno pozabljamo, potem o uprizoritvi Barkerjeve igre lahko rečemo, da je enostavno – nepozabna. Da je v vseh pogledih srhljivo izbrušen dragulj: prepričljiva dramaturgija (Diana Koloini in Tea Rogelj) in učinkovita scenografija (Jože Logar), predvsem pa enkratna interpretacija – tudi stranskih vlog. Bine Matoh in Ivo Barišič sta v mojstrski režiji Bojana Jablanovca z vso dih jemajočo silovitostjo izoblikovala enkratni tandem nepozabnih likov – magnetična nadarjenost obeh protagonistov je kratko malo nepojmljiva. Gledalci iz dvorane odhajajo, kot da bi bili tetovirani. Tkivo teles in razdvojenih duš je čez in čez popisano z Barkerjevo vročično pisavo.
Tomo Vidic, Primorske novice, 28 .2. 1995.