Ljudomrznež

V medijih

DANAŠNJI LJUDOMRZNIK

Ko se v prvih treh sekvencah uprizoritve Molièrove komedije o Ljudomrznežu (zelo gladek, okretno riman, nov prevod Marije Javoršek) pokažejo najprej Alcest in Filint na kolesih med jogingom, nato Oront, prepevajoč kot popevkar Elvis Presley, in še nato Celimena v svojem budoarju na okroglem kanapeju kot nekakšna call-girl, razkazujoča svoje telesne čare – je takoj jasno: to bo, predvsem po volji in zaslugi nekonvencionalno razmišljajočega in dramsko klasiko izvirno raziskujočega režiserja Dušana Jovanovića – Molière za današnjo rabo in po današnji šegi. In novogoriški Ljudomrznež je zares vse to. Taka je njegova, z današnjimi ikonografskimi stilemi zaznamovana kostumografija, iz podobnih navdihov je oblikovan scenografski prostor, izrazito recentna je glasbena podlaga, še posebno očitna aktualizacija te bridke komedije pa je njen pomenski diskurz: Alcestova hipokrizija in kriticizem nista več naperjeni v puhlost, gizdavost in lahkoživo topoumnost vsakršnih znamenitih pariških salonov in »šol za obrekovanje«, Oronti, Akasti in Klitandri niso več okinčani s trakci in pentljami, spremenjeni so v nekakšne brezdušno plehkosrčne, pragmatične japije. To so sleherniki, ki jih iz dneva v dan srečujemo bodisi na poti v službo ali na jutranjem jogingu, ali gledamo zvečer ob prižganem televizorju in junakih estrade, v družbi s svojimi posesivnimi soprogami in ljubicami. Kako se sredi te pragmatične mimikrije počuti veliki moralist Alcest, odgovorita režiser Jovanović in igralec Radoš Bolčina: spočetka ves vprežen v kolo svojega kriticizma – in v tej vlogi po malem smešen – sicer jasno vidi, kako jalova, zgolj pridobitniška je družba, ki ga tira v sarkazem; toda bolj ko se zapletajo njegove intimno človeške, zlasti ranljive erotične zanke, bolj otopeva in postaja smešen njegov kriticizem. Ko ob koncu Celimeni – Neda R. Bric jo igra temperamentno, a premalo ironično distancirano – vrže v obraz vse, kar ji gre, se naposled vendarle napoti v smer, kamor je odvihrala ona. Je to napotitev iz družbenosti v zasebnost, iz akcije v indiferentnost? Kakorkoli že, ta ambivalentnost Ljudomrzneža podeljuje Jovanovićevi interpretaciji izvirno estetsko in pomensko relevantno vrednost. Zanjo so seveda zaslužni še preostali igralci, med njimi posebno nevarno pikra, s svojimi spremljevalci v ironičen gibni ritual zapredena Arsinoa (imenitna Veronika Drolc). In tudi vsi drugi. Skratka: v Primorskem dramskem gledališču živi te dni nadvse živahno živ in kratkočasno sodoben Molièrov odrski ljudomrznik.
Vasja Predan, Razgledi, 28. 10. 1994.