Ljudožerski ples

V medijih

Ljudožerski ples mlajšega italijanskega dramatika Tommasa Santija (v prevodu Marka Sosiča) načenja bolečo, tudi pri nas aktualno temo rasizma, ki se realizira na eni strani skozi preprostega človeka z vsakodnevnimi mikrorasističnimi gestami, na drugi strani pa je organiziran kot (parajdržavni diskriminatorni sistem s programom (v »desetih točkah«), (uniformiranimi) izvrševalci in ciljem. V obeh primerih smo priča sociopatologiji in psihopatologiji sodobnih družb, ki se napajajo iz »naravnih« psevdofilozofij in jih učinkovito podpihuje oziroma servisira vsakokratni državni aparat. Pri nas bi sicer (za zdaj) težko povlekli paralele italijanski obliki rekrutacije zavednih državljanov v tako imenovane »ronde nere«, vendar različne »civilne iniciative za družino in pravice« niso daleč od njih - na srečo pa vendarle še »civilne«, čeprav v tesni (in dovolj militantni) spregi z državo. Omenjena tema je v Ljudožerskem plesu na malem odru novogoriškega gledališča uprizorjena shematično, delno je aktualističen dramski konstrukt, kljub temu pa ima vpogled v delovanje rasističnih mehanizmov na več ravneh, pri čemer se skrajnemu moralizmu izogne z odpovedjo uprizarjanja žrtve, ki se kljub osrednji vlogi ne pojavi na prizorišču.

Blaž Lukan, Delo, 20. 03. 2013

Tommaso Santi je eden najmlajših in hkrati najbolj vznemirljivih italijanskih dramatikov. Rdeča nit njegovega zanimanja so problemi sodobne družbe. Enega takih prinaša tudi drama Ljudožerski ples. To je prepoved o brezimnem delavcu, ki dela v mali strojarni zakonskega para Rite in Bruna, smrtno se ponesreči in Bruno truplo odnese v bližnji park, kjer ga najdeta dva redarja, še potolčeta in svoje dejanje opravičujeta s tem, da tako ali tako gre za enega tistih, ki je prav, da končajo na tako brutalen način. Na odru spremljamo dve vzporedni dogajanji povezani z mrtvecem, ki mu vsi z njim povezani odvzamejo status človeka. Pomembno je samo, da se ga znebijo in ustvarijo občutek, da se ni nič zgodilo. Besedilo ima korenine v času velikega priseljevanja migrantov v Italijo in je hkrati ostra kritika ravnanja z ljudmi, ki prihajajo od drugod, kar jih avtomatično naredi manj vredne. Naslov Ljudožerski ples je tako prispodoba za medsebojno obnašanje ljudi, ker eni rabijo podcenjevati druge, da bi sami našli svojo identiteto in se počutili superiorne. Avtor to kruto dejstvo občinstvu ne želi podati z moraliziranjem in učenjem, pač pa uporabi moč črnega humorja. Smejimo se grotesknim situacijam, pa vendar hkrati človeka nasproti odra mora stresti groza resničnosti, ki jo živimo in tudi sooblikujemo. Igralska peterica Mira Lampe Vujičić, Branko Ličen, Blaž Valič, Jože Hrovat in Helena Peršuh, so pronicljivo natančno in karakterno prepoznavno upodobili udeležence in kreatorje tega Ljudožerskega plesa današnjega sodobnega sveta, ki se, kot pravi eden od redarjev vrti narobe.

Ingrid Kašca Bucik, RA Slovenija 1, 16. 03. 2013


V Santijevem besedilu so sopostavljene različne ravni deviacij družbenega: od nestrpnih varuhov reda in miru, preko religioznih zakoncev Bruna in Rite, ki v kislini razkrojita truplo v njuni delavnici ponesrečenega delavca, do imaginarne TV voditeljice, ki se v prikazovanju Riti konfigurira kot up v boljšo prihodnost. Ključna in najbolj simbolna, skozi dogajanje fizično odsotna vloga je dodeljena neidentificiranemu truplu, ki se ga želita znebiti tako Rita in Bruno kot policista Maurizio in Luciano, saj si z njim nihče ne želi "umazati rok". Da bi upravičili svoje početje (razkroj v kislini, prikritje umora z odstranitvijo mrliča v smetnjak), identiteto neznanca udeleženci v dogodku prikrojijo po lastnih merilih - tako, da ustreza vsem, ki po njihovem mnenju ne bi smeli obstajati na tem planetu, ali pa vsaj ne v njihovi bližini. Tragikomedija z elementi groteske podčrtuje dezorientiranost sodobnega človeka, naj bo to delavec, kapitalist, varuh reda in miru ali druga instanca.

Igralski presežek je ustvaril Blaž Valič v vlogi Maurizia (novodobnega fašista), s poudarjeno notranjo šibkostjo tovrstnih kreatur, _ki v sebi odsotno moč iščejo v uniformiranosti, ponekod sicer z odvečnimi namigi, na primer v primeru policista Luciana (Jože Hrovat) in pedofilskih nagnjenj. Jasne, natančno grajene vloge Helene Peršuh kot TV voditeljice, proizvajalke in varuhinje normativnosti, ter Mire Lampe Vujičič in Branka Lična kot ostarelih zakoncev, zastopnikov "starih", ampak tudi že zapuščenih vrednot, dopolnjujejo menjavajoča se prizorišča (sodobno, vseprisotno taborišče; vrata med delavnico in stanovanjem so lahko tudi vhod v geto "pravilnih"; scenografija Dorde Bjelobrk) in glasbeni poudarki (Sebastjan Duh). Celostna podoba uprizoritve je oblikovana v odnosu na politike nestrpnosti in izključevanja.

Anja Bajda, Primorske novice, 20. 03. 2013