M te ubu!

V medijih

VERISTIČNA KOMEDIJA O LJUDEH NA ROBU
Krstna uprizoritev igre Zorana Hočevarja 'M te ubu!

Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice je svojo letošnjo sezono zaključilo poudarjeno odmevno in s krstno uprizoritvijo igre pisatelja Zorana Hočevarja 'M te ubu! Besedilo je lani prejelo Grumovo nagrado za najboljši slovenski dramski tekst. Zoran Hočevar z njim nadaljuje svojo ustvarjalno pot, avtohtono in originalno, s čemer se je uveljavil tudi že s svojimi romani. Gre za take pripovedne lege, v katerih so protagonisti ljudje na robu in z roba, zaradi česar je tudi opisovalni jezik tak – med slengom in žargonom, v mešanici ljubljanščine in ostalih slovenskih pogovornih okolij.
'M te ubu! sledi tej naravnanosti, tako z jezikovnega kot vsebinskega gledišča. Je dovtipna komedija, hkrati življenjska, veristično podčrtana krvava skica asistencialnih položajev, ki ne dajejo nikakršne trdnosti, nobenega oprijemališča, človek je izpraznjena lupina, in se lahko utemelji le v skrajnostih in s skrajnimi dejanji. Teh je sposoben na točki, ko nima več kaj izgubiti, saj je izgubil že vse. Da bi se nanovo prekvasil in zaživel, mora segati po izjemno izpostavljenih in radikalnih sredstvih.
Tako se v stanovanju Milčeta Kralja konec koncev plete metafora mnogih človekovih travm in kompleksov. Med štiri stene prihajajo neprilagojeni in neprilagodljivi tipi, na primer klošarja Rašpa in Kurbl, ki svojo nesposobnost živeti in uspevati tešijo z alkoholom, ali pa zviti intelektualci, ki s svojo pametjo obvladujejo svet, a se nikakor ne opredeljujejo. Poleg tega je tudi še Milčetova družica Angelca, ki se speča s fizkulturnikom in postavnim karateistom Rudijem Polakom, s katerim se seveda preseli v njegovo stanovanje. Še prej Angelca zvito nagovarja Milčeta, naj vendar s Polakom obračuna, saj njegovi stroji za sobno telovadbo stalno brenčijo in rušijo stanovanjski mir. Milče se noče odločiti, da bi »ga ubu« to pa je zanj usodno, ker z Angelco izgubi žensko in še polovico pohištva. Ko je na robu, v brezizhodnem položaju samote, se pa odloči: s sekiro preseka glavo, a ne njemu, zapeljivcu Polaku, pač pa njej, ljubljeni Angelci.
To je dogajalni okvir predstave, ki jo je režiser Matjaž Latin oblikoval strogo veristično, s poudarjanjem razseljenosti posameznikov, ki pa v celoti oblikujejo grozljivo družbeno sliko. Obilica humorja v novogoriški postavitvi je le trpki odblisk pravih travm, in še prej kot o humorju bi lahko govorili o sarkazmu in zadirčnosti, s katerima se protagonisti rešujejo in postajajo še bolj krvavo tragični.
Igralski delež je podčrtano avtohton, individualno kreativen in rezek. Bine Matoh je v vlogi Milčeta Kralja oblikoval veliko figuro, polno človeških slabosti, nihanja, notranjega zatiranja vsakršnih ekscesov, nežnosti in končnega izbruha v usodno dejanje in solze. Ves čas je bilo čutiti napete in razrahljane živce, ki jih človek skuša obvladati vse dotlej, dokler ne more več. Matoh je te notranje lege stopnjeval do vrelišča. Mira Lampe-Vujičić je podala konec koncev hladno žensko, ki ve kaj hoče, svoje razmerje z drugimi hlini do priložnosti, ko se ponuja v razkritje skorajda sama do sebe. Rašpa Iztoka Mlakarja je bil izrazit v bruhanju resnic o življenju in odnosih med ljudmi. Modrosti so iz njega tekle kot besede, ki se jih ne zaveš, a puščajo sled. Po drugi strani je bil Kurbl Primoža Pirnata tipičen klošar, ki nosi v sebi družinske in mladostniške travme, v njem sta se premešavali naivnost in neizprosen čut za poštenost, zaradi česar je seveda propadel. Branko Ličen je v liku Silveka zaigral register »intelektualca« in pametnjakoviča, ki se prilagaja vetru, medtem, ko je bil Gorazd Jakomini tih, a neizprosen zapeljivec.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 28. 5. 2002